Clovek obraca, Zivljenje obrne

Od mojega zadnjega zapisa oziroma javljanja na socialnem omrezju je preteklo ze veliko tednov, pa tudi solz srece in zalosti. Za mano je pisano obdobje, doziveta paleta barvitih custev od najsvetlejsih, zivahnih, ki so mojo duso in srce objela z radostjo, mi znova dokazala, da je svet cudovit, do tistih bolj medlih, hladnih in tudi precej temnih. Slednja so se pri meni zadrzala le kratek cas, le toliko da so mi dala vedeti, da obstaja temnejsi del duse, ki ga je potrebno sprejeti kot del sebe, pa vendar tudi kot opomnik, da sem tu in zdaj, kjer imam IZBIRO. Izbiro kako bom sprejela, videla situacijo, stanje v katerem sem se znasla…in ugotovila sem, da je za mojo dusico veliko lazje, ce sem aktivna, kot ce padem v apatijo, megleno brezciljnost in nemotiviranost.

Pred vihravim in nevihtnim obdobjem custev, ki se je zgodilo nekaj tednov nazaj, je bila zame resnicno predcasna pomlad. Lahko jo primerjam s pravo pomladjo, katere moji cuti trenutno niso delezni… pa je z njimi vse v redu, brez skrbi. V teh cvetocih trenutkih sem spoznala marsikaj. Kot sem ze omenila, je postalo razkritje moje zgodbe vir moci. V to sem se podala brez velikih pricakovanj, s skromnostjo katera je od nekdaj del mene. Zgodilo pa se je, da je iz osebne pripovedi nastala velika zgodba, ki nas je povezala s pristno energijo. Nekatere le virtualno preko izmenjave izkusenj, sporocil, ki so me obogatila, ucila, spodbujala in tudi silila k razmisljanju. Ostale je povezala preko umetnosti, ko smo se na pobudo Bara Cameral zbrali na dobrodelni drazbi fascinantnih likovnih del, mnoge pa preko glasbe. Z Markom sva bila presrecna, ko sva videla, koliko glasbenih prijateljev in znancev se je zbralo in na lastno pobudo organiziralo razne dogodke. Kar sem spoznala je tudi, da rek “Dobro se z dobrim vraca” vsekakor drzi. S tem mislim predvsem na stranke in sodelavce, katere sem spoznala tekom raznolikih del, ki sem jih opravljala in so se sedaj ponovno spomnili name. In najpomembneje…ob naju je vedno druzina in krasni prijatelji, ki nama stojijo ob strani. Ce sedaj to berete, vedite…imava vaju neskoncno rada in komaj cakava cas, ko se bomo zopet skupaj sprosceno druzili ob dobri glasbi in kulinaricnih uzitkih, se potepali in smejali.

image

V nekaj dneh sem bila soocena z dejstvom, da se je zgodilo to, za kar sem trdno verjela, da se ne bo, kljub temu, da sem veliko tvegala in se redno srecevala z manjsimi tezavami, ki so bile del moje bolezni. Te tezavice so predstavljale custvene vampircke, ki so vcasih vztrajno crpali mojo vitalno energijo, a na koncu sta jih vedno premagala svetloba in upanje. Ocitno pa so imeli en dan dovolj in so nad mano poslali resnicno temne oblake, katerim je sledilo neurje. Neurje v mojih mislih in srcu. Naenkrat so se realizirale potencialne nevarnosti moje bolezni in tako sem sedaj tu, kjer resnicno nisem zelela biti. Ja, clovek obraca, Zivljenje obrne…

Ne bom se spuscala v podrobnosti mojega zdravstvenega stanja, saj to ni namen mojega pisanja. Pa tudi o sami bolezni si lahko preberete na internetu, v kolikor vas to zanima, zato le na kratko. Zaradi izredno nizkega nivoja trombocitov v krvi sem zakrvavela, med krvavitvami je bila tudi manjsa v mozganih in levem ocesu na katerega se sedaj malce slabse vidim, presibek imunski sistem pa zal ni uspel premagati bakterije oziroma virusa, kar se je udejanilo kot okuzba sinusa. Vse te pridruzene tezave so sedaj skoraj v celoti urejene. Bistvena stvar zaradi katere moje bivanje v bolnici ne stejem vec v dnevih temvec v tednih, pa je sprememba, ki je bila zaznana v kostnem mozgu in zaradi katere je bilo nujno, da zdravljenje zacnem takoj. Nikoli nisem dvomila v nase zdravnike, le metoda je bila tista, ki je vplivala na izbiro zdravljenja tujini. Globoko v sebi sem tisti dan zacutila, da bo potrebno zaviti na drugo pot, vendar sem vseeno pobrskala za mnenji tudi v tujini. Priznam, iz obupa. Zal so bili odgovori skladni. Zavedla sem se, da bi bil vsak izhod iz bolnice zame lahko resno ogrozujoc. Na tej tocki se je za nekaj casa porusil moj svet…in verjemite, jok na tleh kopalnice pod odprtim tusem ni le filmski klise.

Pocutila sem se porazena. Ne zgolj sama v sebi, temvec tudi pred vsemi vami. Kljub temu pa sem bila globoko pomirjena, saj sem vedela, da sem poskusila, vztrajala in se trudila…a bolezen je bila mocnejsa. Ogromnemu stevilu ljudi uspe alternativno zdravljenje in sama vanj se vedno verjamem. Dejstvo pa je, da se nasa telesa razlicno odzivajo in da univerzalnosti ni. Ko bosta zdravljenje in dolgotrajno okrevanje za mano, se vsekakor vracam na kliniko v Nemcijo, kjer bo moj imunski sistem delezen regeneracije po zelo intenzivnih terapijah, ki me se cakajo.

Pocasi sem si dovolila dojeti, kako zelo zahrbtna prijateljica je moja bolezen in da mi bo vzela se veliko casa. Ker pa odpuscam, sem odpustila tudi njej. Zmagala je bitko, vojne ne bo. Ocitno se moram od nje in zaradi nje se kaj nauciti. In tako sobivava naprej, zadnje tedne je najin odnos resnicno zblizan. Bivava v mali sobi in nimava izhoda ven. Noce, da moje misli bezijo med oljke in vinograde in ne dovoli mi vohati, slisati ter bozati pomladi. Pravi, da bo za to se ogromno casa, ko se bosta najini poti razsli.

In verjamem ji.

image

 #nofilter#nomakeup#nohair# 😉

SPREMENILA SE JE LE POT, CILJ OSTAJA ISTI.

Objem, T.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja