Znotraj votel, zunaj ga pa nic ni…

Ze kar nekaj dni nazaj sem govorila s prijateljico, ki mi je zelo blizu in katere mnenje vedno vzamem v obzir, ce ga ze ne brezpogojno sprejmem. Pravzaprav to ni mnenje, temvec bozanje skritih kotickov duse, kjer so, kot se mogoce zdi, varno pospravljeni obcutki, ki so se nerazjasnjeni, ki mogoce ogrozajo ali zabolijo. Trmo, upor ali uzaljenost obicajno zacutim, ko oseba brez filtrov ali “dovoljenja” poseze v tiste dele, ki so razboleli in predvsem takrat, ko brez obcutka potiska svojo resnico v moj svet. V omenjenem odnosu tega ni. Pogovori so obicajno taki, da mi resnicno dajo misliti, saj je to ena redkih oseb, ki cuti in vidi izven meja, ki nam jih je zgradila kultura in druzba tekom nase socializacije. Mogoce komu ni prav jasno, kaj mislim s tem, vendar to sedaj ni bistveno. Kar sem zelela povedati je to, da se najini pogovori najveckrat zakljucijo tako, da o njih vsebini moji miselni mlincki se kar nekaj casa meljejo. In prav nic drugace ni bilo nazadnje…

Verjamem, da ze iz naslova veste, cesa se je dotaknil najin zadnji pogovor in tudi o cemu bom pisala. Tema se zdalec ni enostavna in kar nekaj casa je rabila, da se je toliko omedila, da se je bila pripravljena scediti v pisano besedo. Tem(p)elj pa so nedvomno izkusnje in preizkusnje s katerimi se spoznavam (Oh, kako milo receno…) v zadnjem letu.

Definiciji SSKJ-ja,da je strah neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogrozenosti, (domnevno) sovraznih, nevarnih okoliscin, ni, razen znanstvene hladnosti, cesa oporekati. Psihologija ga opredeljuje kot neprijetno, primarno, torej biolosko pogojeno custvo. Fact. Kaj pa to, da je strah znotraj votel, zunaj ga pa nic ni? Prepricana sem, da so nasa otroska useska, vsaj enkrat slisala ta rek. Mogoce je bil takrat odlicna tolazba, danes pa se zdi dobro rejena in mastna laz. Seveda to dozivljam brez obtozb do starsev, nonotov in non, ki so s tem naprej podajali le kolektivno zavest, resnico veljavno za otroski svet.

Strahovi zadajajo bolecino, pocasi in pozorno zarezujejo v nasa najmehkejsa tkiva, dokler se iz njih ne zacne cediti obcutek nemoci. Vzbujajo tesnobo. Kjerkoli in kadarkoli, saj zanje cas in prostor ne obstajata. So temne barve in se pravzaprav brez sramu basejo s temino, sivimi mislimi, obozujejo temo v vseh oblikah in samoto. Takrat…takrat dokoncno razprejo svoja krila in zazarijo v vsej svoji velicini. In potem je jutro. Mogoce izza oblakov posije sonce, mogoce se nase misli preusmerijo in zdi se, da so zopet majhni ali celo, da so odsli. In znova in znova z razocaranjem ugotovis, da se vracajo. Da so vztrajni in neomajni, ko na svojem kamnitem prestolu kraljujejo nad nasimi zivljenji, mi pa jim s sklonjenimi glavami zrtvujemo vse, kar od nas zahtevajo. Odnose, ustvarjalnost, pozitivno samopodobo, samozavest in nenazadnje zdravje. Strahovi so brez dvoma tezke custvene blokade, ovire, ki preprecujejo, da bi zivljenje ziveli sedaj in ga uzili v vseh barvah, vonjih, glasovih in teksturah v katerih se nam ponuja. Ja, tocno to so, ce oni vodijo igro! Kaj pa, ce z njimi vzpostavimo zrel odnos?Vemo, da odnosi od nas zahtevajo veliko energije, samospoznavanja, casa in vztrajnosti. In seveda to ni enostavna pot, je pa vsekakor bogata in vodi k svobodi.

Kot ze receno, je strah custvo, s katerim se rodimo. Narava nam ga je namenila, da nam pomaga preziveti (to, da nas omejuje, ni krivda narave…). Objekti straha kot custva pa so kulturno in druzbeno pogojeni oziroma PRIvzgojeni. Ce zelo posplosim, lahko torej te strahove PREvzgojimo, se z njimi soocimo. Eden izmed mojih zadnjih strahov, s katerimi sem se uspesno soocila, je bil strah pred izgubo las, katerega se je tesno oklepal stereotip, da so lasje mocan objekt zenskosti. Do zadnjega sem tiho upala, da bodo po cudezu ostali, pa so vztrajno zapuscali mojo glavo. Tako sem se naposled odlocila, da se pobrijem. Sama, saj je bil to zame izjemno intimen trenutek. Obcutkov ne znam opisati. Gledala sem novo podobo v ogledalu in si rekla, da ce se zjutraj, ko se ponovno zagledam, ne jocem, bo to to. In tako je bilo. Recept za zivljenje brez strahov! Yeah, right! Ko bi le bilo tako enostavno…

Kaj pa strahovi, s katerimi se ne moremo neposredno soociti? Tisti, ki imajo malce globlje korenine, tisti na katere nimamo moznosti vplivati dokoncno? Strah pred izgubo ljubljenih, lastnega zivljenja, zdravja… Ce se vrnem k sebi, bi se enkrat povedala, da sem izkusnjo, katero dozivljam sedaj, sprejela kot izziv, moznost za spremembe, opozorilo, da je potrebno nekje preusmeriti zivljenje. Seveda sem se srecevala s celo paleto strahov, vendar se je veckrat zdelo, da sem nad njimi zmagala. Ce s strahovi razvijamo odnos, te silijo v razmisljanje o samamu sebi, zivljenju, raziskovanju in stalnemu premikanju meja mogocega v tvoji glavi. Vendar sele ko stojis na robu ugotovis, kako tanka je meja med padcem in tem, da poletis. Ce pades, pades v brezno trpljenja, kjer te strahovi dokoncno razclovecijo ter nasladno izpijejo se zadnje sokove zivljenjske energije. Tega si nisem dovolila… Vendar vedno se vprasas, kako naprej?  Mislim, da ko je bolecina resnicno velika in te nje breme vabi cez rob, se z odlocitvijo, da se ne predamo v nas zbudi neka vrsta modrosti in spoznanja, da je nad nami nekaj vecjega, nekaj na kar nimamo vpliva. In da je bolje, da se prepustimo. Globoko vdahnemo, ohranimo optimizem in zaupamo. In ne, to ni predaja, to je svoboda, za katero pa se je potrebno vedno znova vsaj malce boriti.

Povedala sem svojo resnico, mogoce je vasa drugacna. Tudi o vrsti spoznanja, naj vsak presodi sam. Nekateri bi mu rekli duhovno, drugi religiozno, new age…karkoli. Vazno je le, da nam to spoznanje v najtezjih trenutkih ponudi svoja krila, na katerih poletimo k svobodi in zivljenju. Danes.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja