Ko “Biti sam s sabo” prinese nova Spoznanja

Dandanes je veliko govora o temu, da ljudje nimajo časa zase. Kaj vam pomeni »čas zase«? Je to čas, ko se lahko brez skrbi in hitenja ukvarjate s stvarmi, ki so vam všeč? Je to le še ena izrabljena fraza in dejansko v takih blaženih trenutkih, ki bi lahko oznanjali »čas zase« ne veste kaj početi sami s sabo? Morebiti zaradi prehitrega tempa, stalne napetosti, preobremenjenosti z družbenimi vlogami, ki se kot po tekočem traku menjujejo in jim enostavno ne uspete slediti? Je čas zase umik? Samota?

Meni je bil ta čas podarjen…dobila sem ga v paketu, takoj ko sem bila primorana stopiti na drugačno, veliko strmejšo, težjo, vijugasto in nesigurno pot, za katero sedaj verjamem, da mi je bila namenjena. Tudi sama sem prepogosto tarnala, da imam zaradi študija in dela ob študiju, premalo časa zase. Ko pa je tu pa tam kapnilo prosto dopoldne ali popoldne, morebiti dan in sem bila dejansko sama, nisem znala tega časa porabiti tako, da bi bila zadovoljna in srečna. Ali enostavneje…nisem znala biti sama s sabo. In potem sem pristala tam…na Kliničnem oddelku za hematologijo, kjer sem pričela dolgotrajno in zahtevno zdravljenje. Zaradi narave bolezni, ki so tu doma, je oddelek strogo zaprt in izoliran, socialni stiki pa izredno omejeni. In prav je tako, saj je to, kolikor se na začetku zdi morebiti težko, edina varna pot za bolnike, ki imajo zaradi kemoterapij popolnoma porušene imunske sisteme. Hospitalizacije so zelo dolge. Govorimo lahko o tednih, mesecih. In tako kar naenkrat ves tvoj svet postane tvoja soba. Oziroma bolje, da tvoj svet čim prej postane le soba, saj je to po moji izkušnji siguren način, da čim lepše prepluješ vse viharje in nevihte, katere te lahko doletijo na tvojem popotovanju. Na to kaj vsak naredi s svojo samoto vpliva mnogo dejavnikov, tako notranjih kot zunanjih. Izrednega pomena je podpora partnerja, domačih in ostalih ljubih oseb. Konkretna opora. Obiski, skuhano domače kosilo, masaža, ki ubije vse zlobce, ki so se naselili v mišicah zaradi ležanja, dolgi pogovori s prijateljicami, trači in smeh… V trenutkih (ki to niso) socialne izolacije in gibanja, ki je omejeno le na sobo, človek spozna, da so stvari, ki so v življenju zunaj samoumevne, med bivanjem v bolnici lahko pravi “luksuz”.

In ja, tudi ta čas zase je čisto pravi luksuz, kljub temu, da lahko nosi ogromno težo, da se v njem rojevajo strahovi, negotovosti, skrbi in da je bivanje v tej časovni kapsuli podobno vožnji na najbolj norem vlakcu zabaviščnega parka. Vendar ja, končno sem imela čas zase! Ob prihodu sem mesec in pol bivala s čudovito cimro s katero sva ustvarile resnično simbiozo, naravno, pristno in neprisiljeno. Dejansko sobivanje na nekaj kvadratnih metrih. Delile sva si izkušnje, z veseljem sem poskušala njene življenske zgodbe in se nemalokrat do solz smejala njenim izjavam, tudi takrat, ko je na akomulatorju mojih moči utripala rdeča lučka. Imele sva svojo rutino, klepete ob kavici…. Pa ne kavici iz barčka in tudi ob zajtrku je ni bilo. Skuhale sva si jo s pomočjo grelnika vode za čaj in verjemite, tako opojne kavice še niste pili 🙂 Dneve sva si zapolnili, si delili vse grenke in sladke trenutke in skupaj verjeli, da bo to popotovanje v nekaj letih le še bled spomin, ki pa bo v najinih življenjih pustil neizbrisen pečat in naju spremenil za vedno. Med nama se je spletla pristna vez, katera verjamem, da bo trajala. Po mesecu in pol pa se je najino sobivanje zaključilo. Ona je odšla na »dopust« domov pred ponovnom zdravljenjem, sama pa sem ostala še dober teden in v njem spoznala še eno sopotnico. Seveda je bila prisotna grenka negotovost in stalno vprašanje kdo bo in kako nama bo šlo? To je loterija…in če zadeneš, se mnogo lažje prebiješ skozi. Večkrat sem si rekla, da le ne bo kdo, ki bo cele dneve preživel ob gledanju televizije…po možnosti še dolgo v večer. Sama je namreč skoraj ne gledam, v zadnjih dveh mesecih sploh ne. Ne prenesem stalnega pranja možganov s skrbno izbranimi (negativnimi) novicami, politiko, posiljevanja z reklamami in poneumljanja z resničnostnimi šovi. Pa brez zamere vsem, ki jih obožujete 😉 No, in res sem “zadela” cimro s katero sva lepo, sicer z manj komunikacije shajali naslednjih nekaj dni…nato pa je napočil tudi moj čas počitnic doma.

Si lahko predstavljate, da je možno najlepši dopust preživeti doma, kljub malce slabšemu vremenu, med opravljanjem čisto vsakdanjih stvari, kjer so noči mirne, brez prebujanja zaradi opozorilnih alarmov, ki sporočajo, da je nekaj prenehalo teči v tvoje telo, zbujanje v domači postelji ob prijazni uri, nobenih korakov po hodniku in zbujanja pred petelinjim petjem, brez butanja težkih vrat sobe, katero je sredi noči ali pa navsezgodaj zjutraj večkrat vrglo srce iz prsi do stropa, dolgi zajtrki, čas preživet v naravi in lovljenje zadnjih dihov pomladi… Občutki nikoli niso bili tako intenzivni in želela sem posrkati vsak vonj, barvo, uloviti vsak vetriček in ga odnesti s sabo. Sedela sem ob reki in črpala vse, kar je narava dajala, hrepenela, da bi ta občutek z vso živostjo lahko trajal še vse naslednje tedne, ki so bili pred mano. Celo domača opravila so v sebi nosila neverjeten čar.

Teden je odbrzel, tako kot odbrzijo vsake počitnice… S polnim kovčkom stvari in srcem polnim vtisov sem tisti četrtkov večer še zadnjič v naslednjih dveh mesecih pogledala v sonce, ki je polzelo za stavbo pred UKC Ljubljana in prepričano stopila na pot, katera je obljubljala novo možnost za življenje… Pričakala me je prijazna sestra, katera naju je s fantom pospremila v sobo št.11 čisto na koncu hodnika. Soba je bila namenjena za eno osebo, vendar sva v njej bivale dve. Sestra z grenkobo pove, da je zasednost 100%. Lahko bi rekli, da je povpraševanje večje od ponudbe… te tihe in zahrbtne bolezni ne izbirajo. Pade kdor pade in velika sreča je to, da sobo dobiš čim prej. Zlaganje vseh stvari, ki sem jih prinesla s sabo je bil pravi izziv. Dobila sem potrebni »hospital kit«, večerno dozo prigrizkov (tablet) in sestrino željo za mirno noč. Čas je bil, da se tudi midva posloviva…in kljub temu, da sem vedela, da ur za obiske ne bom preživljala sama, je bilo težko. Ponovna prva noč je najtežja. In tako se je začelo moje novo sobivanje… V destetih dneh sem spoznala tri sopotnice, delile smo si različne zgodbe, hodile po različnih poteh v upanju, da se srečamo na istem vrhu, na točki kjer si bomo s ponosom podelile najlepšo zgodbo življenja. Zgodbo o zmagi.

Potem pa je prišel čas za mojo selitev, čas za novo popotovanje v enoposteljni sobi. Soba se je sprva zdela strašljivo velika, kar naenkrat nisem vedela, kam sama s sabo, kam z vsemi mislimi in čustvi. Čeprav sem potiho čakala dan, ko bom premeščena, je bilo prve tri dni v zraku nekaj nelagodja, lahko bi rekla navajanja same nase. In tako je v pravem pomenu besede prišel tisti pravi čas zame. Vse kar je bilo prej, je bilo le nekakšno »uvajanje«. Kljub temu, da je občutkov ogromno, zelo težko opišem, kaj prinaša osama, izolacija. Misli postanejo glasnejše, prisilijo te k temu, da se z njimi soočiš, občutki so jasnejši in telo kliče po popolni pozornosti. Kljub intenzivnosti in težkim trenutkom za telo in dušo, ki jih je prinašalo zdravljenje, se je nekako začelo dogajati ravnovesje. Ravnovesje se absolutno ne zgodi! Se dogaja in potrebno je veliko truda, potrpljenja in razumevanja, da ga čim bolj obdržiš. Vsak padec prinese razočaranje, vendar z njimi narašča tudi moč, da se pobereš. Vedno hitreje. Okrepi se zavedanje, da nič ne traja večno, tudi slabi trenutki ne. Poleg tega, da soba postane tvoj svet, je ena izmed »preživetvenih tehnik« med samim zdravljenjem tudi življenje v trenutku. Ja, kliše, ki ga radi ponavljajo vsi novodobni, morebiti tudi samooklicani guruji duhovnosti. Vsi obrabljeni stavki, ki jih brez pravega čutenja njih globine uporabljamo v vsakdanjem, zdravem življenju, tu zaživijo v vsej svoji polnosti in popolnosti. Prestrukturirajo se vrednote in odnosi se pretresejo skozi sito. Življenje postane jasnejše in enostavnejše… Hvaležnost občutiš tam, kjer je bil prej prostor samoumevnosti. In ravno samoumevnost ter prevelika pričakovanja ubijajo hvaležnost. In ravno tako tudi bivanje v coni udobja ter skoraj neomejena dostopnost do virov povzroča zaton hvaležnosti.

image

Poleg vseh utrinkov hvaležnosti, ki sem jih nanizala tekom zapisa, pa v mojem srcu ostaja največji prostor za posebno hvaležnost. Hvaležnost, da mi je neznanec podaril ŽIVLJENJE. Hvaležnost za tisto težko pričakovano vrečkico, ki je v sobo št. 1 prispela na večer 9. junija 2016…

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja