V milnem mehurčku na novo pot

…in prav tista rdeča vrečkica, ki je v sobo št.1 prišla na večer 9. junija 2016, ji je podarila novo življenje. Iz običajnega dekleta, katero je v iskanju sebe upalo, da najde tisto Pot za katero govorijo, da te popelje k osebni legendi, je tisti večer dokončno postalo vse drugače. Življenje ji ji v zadnjih mesecih pokazalo svojo težo, pokazalo, kako je resnično in kako stvari niso samoumevne. Od malih nog je bila vzgajana v duhu, da nič ne pade iz neba, vedela je, da življenje zaheva vztrajnost, vendar ni niti slutila, da lahko celotno življenje tako hitro postane samo po sebi svoje bistvo. Vztrajati in zgolj preživeti. A ta zgolj je pomenil boj, v sebi skrival marsikateri zaklad, pomenil je trnovo pot k sebi. Sprejemati, dojemati, verjeti… Potem pa se čutiti, imeti rad in zaživeti sebe v polnosti. Se učiti reči ne, zaspati brez občutka krivde, če ti ponosno zasedaš prvo mesto, hoditi okrog brez maske, pokazati ranljivost, z zagonom preskočiti okvire, ki jih gradi družbeni in kulturni prostor ter postaviti družbena pričakovanja v kot, če čutiš hrepenenje duše po samouresničitvi. Ja, bilo je in bo drugače. Tistega večera ji je bila poslana nova priložnost. Drobcene celice so pomenile korake do zdravja, bile so darilo, katerega lahko da le človek čistega srca.

Po tem večeru je nastopilo čakanje in resnično težko se je osredotočala na dane trenutke. Veliko lažje je bilo preživljati vse težave, preskakovati in včasih z zadnjimi močmi lezti čez ovire, katere je srečevala na svoji poti v zadnjih mesecih in za katere se je zdelo, da jim res ni konca… Takrat je kljub strahovom in teminam, ki so se priplazile in jo na momente ohromile, sčasoma popolnoma zaupala, da bo življenje poskrbelo, da bo prav. Zaupala je doktorjem, ki so resnično pozorno spremljali vsakršne spremembe in strokovno, a z izjemno srčnostjo, opravljali svoje delo. Čakanje dolgih 24 dni, da bodo celice prepoznale novo telo, našle svoj prostor, se udobno naselile in veselo množile… Najtežji so bili dopoldnevi in čakanje na rezultate, odštevanje dni v katerih naj bi se pokazali zametki življenja novih celic in prvi mali resnični uspeh… Ko se je to zgodilo, je novico s skormnostjo podelila le s svojimi najožjimi, saj je tako čutila, poleg tega pa je bilo večkrat rečeno, da je to le začetek in je popotovanje še dolgo in lahko tudi zelo zahtevno.

Zadnjih deset dni bivanja v bolnici je bilo prežetih s pričakovanjem odhoda domov, pa vendar je bil priokus zdravnikovega naznanila, da je prišel čas za odhod, »bittersweet«. Izpust iz bolnice je pomenil, da za sabo pušča tisto nekaj, za kar se ne pravih najde besed… Skupek izkušenj, doživljanj, ki so prinesla spoznanja, spremenila odnos do sveta, sebe, porušila in ponovno postavila nov sistem vrednot. In nekaj v njej je govorilo, da bo to potrebno sedaj ŽIVETI, v nasprotnem primeru celotna pot do tam, kjer je bila, ne bi imela smisla… Odhod pa je pomenil tudi zapuščanje varnega okolja bolnišnice in izpostavljenost vsem potencialnim nevarnostim, ki jih je za presajenčka, kot je bila sama, prinašal zunanji svet.

Glede na zahteve v prvih mesecih okrevanja, odločitev o začasni selitvi ni bila težavna in tako je po desetih desetih letih morje, mesto in dogajanje, za nekaj časa zamenjala za ponovno vrnitev v mirnejše okolje, kjer so gozd in pobeg v vse skrite kotičke njenega otroštva bili na takojšnjem dosegu. Življenje v dvoje je tako nadomestilo življenje z domačimi, njena zveza, ki je bila zadnje mesece razpeta med obalo in Ljubljano, pa je tako še nekaj časa živela med valovanjem morja in vetrom trnovskih gozdov.

image

Dnevi, ko je običajno življenje na dlani, a se ga zaradi omejitev okrevanja ne živi tako običajno, so bili včasih lahko še daljši kot v bolnici in občasno je samota kljub vsej pozornostim in skrbi domačih, udarila in zabolela. Imunski sistem je zaradi preteklega zdravljenja ter imunosupresivnih zdravil pri presajenčkih zelo šibek in tako je posledično zaželjena izredna pazljivost pri socialnih stikih. Kar nekaj časa bo tako bivala v milnem mehurčku, ki lahko poči že ob najmanjšem zlobcu, ki zna priti od sočloveka, iz ne dovolj čistega okolja ali nesterilne hrane. Potencialno nevarnost povzročajo tudi nove celice, ki se v primeru, da telo prepoznajo kot tujek, do njega ne obnašajo ravno najlepše. Sonček jo kliče vsak dan, pa mu do večera, ko se odpravi na sprehod v naravo le hrepeneče maha skozi okno in se le v mislih dotika sončnih žarkov. Prizna, da je včasih težko. Poleg zunanjih dejavnikov so na delu tudi tisti v njeni duši in mislih. Oh, kakšno zmedo lahko naredijo! Sprva so pogosto prihajala vprašanja, kako bo, ali bo, kaj če se vse vrne… V takih trenutkih se je spomnila, da mora spoznanja, ki jih je nabrala na svoji poti uporabiti, jih živeti!

Kljub vsem potencialnim nevarnostim dolgo trajajočega okrevanja, odrekanjem in rednim kontrolam, ki so včasih pomenile boleč padec iz ravnovesja, je njena moč, da se takim mislim upira, vedno večja. Dnevi dobivajo nove barve, življenje postaja enostavnejše in razumljivejše kot pred boleznijo. Lahko reče, da se stvari postavljajo na mesto in jo življenje vodi v pravo smer!

http://www.delo.si/znanje/znanost/trenutka-ko-pride-novo-zivljenje-se-ne-da-opisati.html

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja