Bežen razmislek o globinah, plitvinah in krivinah

Govori se, da deklica v milnem mehurčku počasi potuje z vetrom proti sanjam, medtem pa jaz že nekaj dni razmišljam, o čemu pisati. Pa ne da ne bi bilo idej, prav nasprotno. Mnogo jih roji v zgornjem nadstropju, a kot vedno rabijo dozoreti, da same padejo z drevesa misli, ko so pripravljene. Ravno v teh prelepih jesenskih dneh so postale dovolj sočne in dozorele so skupaj z grozdjem. V upanju, da se še tistim najbolj zaprtim razrahljajo misli in razveže jezik, ponujam že skoraj polno čašico, naj nje vsebina veselo preskoči sinapse in naredi klik! Želim si, da so tej zapisi povod za razmislek ali pa se vsaj začutijo.

Velikokrat se mi med opazovanjem realnega ali še posebej virtualnega sveta, ki je nenazadnje tudi odsev prvega, zazdi, da ljudje premalo razmišljajo, se bojijo širiti obzorja ali pa enostavno raje izberejo poležavanje v conah udobja, tavanje po že neštetokrat prehojenih poteh, kjer za vogalom čakajo vedno iste, zaprašene stvari, zastarela in že malce žarka prepričanja. Tako lepo je, ko na pot pridejo ljudje, s katerimi se lahko zapleteš v pogovore, ki presegajo vreme, ki nikoli ni pravo, šefe, ki najedajo, službo, ki je kriva za nelagodje in da ne pozabim politike, ki nas baje tako ali drugače vodi v propad. Ljudje, ki razmišljajo in se pasejo izven postavljenih ogradic in so radovedni-oni so vir navdiha, dajejo od sebe tisto ustvarjalno energijo in ne zgolj kritizirajo, se zgražajo nad dejanji drugih, tekmujejo, kdo pljune dlje… Seveda je še več takih “pogumnih“ za sijočimi ekrani, ki poleg nekaterih drugih faktorjev, še dodatno zaslepijo pravo, čisto naravo človeka. Preveč je širjenja popolnoma nepomembnih informacij (kljub temu, da so ljudem blizu različne stvari, so nekatere objave več kot očitno same sebi namen), ter negativizma v obliki rasizmov, seksizmov in podobne navlake. Lepljenje “čustvenih“ nalepk, kot da so virtualni zidovi album Životinjskega carstva, pa bi lahko postalo nova športna disciplina! Ne razumite narobe ali preveč osebno, ker verjamem, da te beštjice skakljajo po Facebook zidovih čisto dobronamerno…just sayin’ 🙂

Velika večina ljudi, ki so me do sedaj vprašali, kaj sem študirala, so vedno postavili še podvprašanje: “Kaj pa je antropologija?”. Kar se niti ne zdi nič takega, če kar nekajkrat ne bi sledil temu še komentar začinjen z začudenjem, včasih celo odtenkom posmeha. ”Ja kaj si pa šla to študirat, saj ne boš dobila službe!?” Seveda jo bom. In če slučajno ne najdem take, kjer bom lahko živela sebe v korist družbe, si jo bom ustvarila sama. Za antropologijo sem se odločila zato, da z zaletom preskočim meje kulture in družbe. Zato, da bo moj pogled segel dlje od sosedovega praga, katerega naj si sosed pometa sam, in dlje od njegove krave, za katero si marsikdo želi, da reva crkne. Zato, da bom več čutila in razumela, da bo moje življenje bolj pisano in ne črno belo, niti v odtenkih sive, pa čeprav jih je vseh 50. Nikoli ne bom pozabila prvega dne faksa, ko nam je bilo rečeno, da bomo slišali mnogo teorij, a naj sami izberemo, katera bo tista naša. Ja, resnic je več in za vsakega je njegova lastna sveta. Ampak povej mi tvojo, jaz bom tebi svojo…in zelo verjetno je, da bosta skupaj zaživeli in se radi imeli, ustvarili nekaj plodnega.

Nekaj dni nazaj sem se pogovarjala s fantom, katerega je, tako kot mene, v mladih letih presenetila krvna bolezen. Tekom pogovora mi je zastavil vprašanje, za katero je sprva menil, da je zelo intimno. In sicer se je nanašalo na prvotno soočanje z boleznijo, ko se vprašaš  ”Zakaj ravno jaz?”. Sama sem si nanj odgovorila, še preden sem si ga postavila (o tej temi mogoče kdaj drugič), kar pa ne pomeni, da je bil začetek lahek. Daleč od tega, vendar pustimo to, saj sem o temu že pisala. Vprašanje pa niti ni tako intimno ozirama ni dobro, da je. Če pride do težkih stvari, se je potrebno pogovarjati, zaupati, kričati, jokati, početi nekaj, da gre bolečina ven, da čim prej dojameš in greš naprej. Zdravljenje telesa odpravlja posledice, vendar z vsakim dnem trdneje verjamem, da je bolezen skoraj vedno izraz neravnovesja celotnega človeškega bitja. Moje življenje še ni običajno in še vedno sem ”zaznamovana“, ko se ob večerih sprehajam in se nekateri nemi pogledi ustavljajo na meni. Morda zato, ker sem se izpostavila in povedala svojo zgodbo na glas, vprašala za pomoč. Tega se ne sramujem ali skrivam, kvečjemu sem vesela, saj me je ta izkušnja veliko naučila, mi pripeljala mnogo čudovitih ljudi, prav takih, kot jih opisujem zgoraj. In nenazadnje mi je omogočila, da sem iz te ali zaradi te epizode mojega življenja naredila že kar nekaj dobrega, tako zase kot za druge. Najverjetneje pa so razlog nemih in malce začudenih pogledov še vedno zelo kratki lasje, ki neznancem govorijo svojo zgodbo. Ja, imela sem raka. Vsem takim namenim širok nasmeh in pozdrav, a se njihov odzdrav pričakovano kar malce zatakne v grlu. In jaz se v tem trenutku prav zabavam, a obenem čudim tej prevečkrat omejeni človeški naravi! In mislim, da je prav sedaj napočil čas, da tokratni zapis zaključim. No, pravzaprav sem ravno ugotovila, da je začetek zapisa lahko njegov konec in da se nekje med njima skriva tisto, kar sem danes želela dati.

tjasa1

Še dolgo bo trajalo, da bo moje življenje povsem ”normalno”, a nikoli več takšno kot je bilo! Bo mehkejše, slajše, bolj pisano, bolj pestro, bolj cenjeno in bo tukaj in sedaj! Da pa bo čašica resnično polna prilagam še precej drzen citat nedavno prebrane knjige:

”Stiska, nesreča in bolezen so nam torej v blagor in prav bi bilo zavidati komu njegovo nesrečo, ne pa njegove sreče. /…/ Šele v trpljenju lahko spoznamo naše napake in zmote, trpljenje pospešuje naš razvoj, nas vodi zmerom bližje k odrešitvi, to se pravi k spoznanju resnice, ki potem odstrani trpljenje in na njegovo mesto postavi najglobljo spokojnost, mir in samoumevnost.”

(M. Kojc, Učbenik življenja)

Jaz svojo resnico v tem primeru poznam. Kakšna pa je vaša?

Na zdravje!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja