“Ljuba kroglica pregelk, …”

Če bolezen sprejmeš in ji dovoliš, da te uči, zrasteš. In rasteš. Tako poskušam ob situacijah, ko me kdo ujezi, razumeti. Predvsem sebe in svoj odziv. Pa vendar se zgodi, da bi včasih najraje koga kam poslala! Recimo na travnik nabirat marjetice 🙂 Tudi take in drugačne laike, po možnosti brez sorodnih izkušenj, ki pametujejo v smislu “to bi pa šlo tudi drugače skozi”. Ne, dragi/a moj/a. Ne bi šlo, ker mi je bilo namenjeno. Ne razumeš? No, potrudi se. Potem so tu nekateri, na katere sem naletela s sprehajanjem po tej stranpoti mojega življenja, ki so kimali, a za hrbtom držali fige. Druga skrajnost. Taki, ki so vnaprej vedeli izid (zopet je govora o laikih). Sama pa sem svojo Pot postopoma sprejemala, se spopadala s tisoč in eno oviro v meni ali izven mene in se zato marsikaj naučila, dojela. Hvaležna sem vsem. Še posebej pa tistim, ki so mi stali ob strani in so še vedno tukaj. In nenazadnje, hvaležna sem uradni medicini (ja, tisti čez katero javnost tako rada pljuva, sploh v času trenutno aktualnega medijskega linča) in požvižgam se na vse teorije zarote, ki kažejo s prstom na pokvarjenost farmacevtske industrije. Seveda, svetu vlada kapital, ampak ni za pozabiti, da mastno služi tudi industrija prehranskih dodatkov, ki jih marsikdo z zavezanimi očmi grabi s polic ob pojavu vsakega novega trenda, ki ga na srebrnem pladnju servirajo mediji ali oglaševalske agencije. Da ne omenjam trga lepote, mode in večne mladosti, ki neprestano kroji nove, nedosegljive lepotne ideale. Bolj ima produkt čudno ime in tem dlje segajo njegove korenine, bolj je zanimiv za potrošnika. Redko kdo pa razume, da je daleč pred vsem in najboljše sprejemanje sebe in lastnega življenja.

img_8276

Zdi se mi, da danes vse preveč ljudi naivno poskuša neuspelo metodo Pike Nogavičke, ko je v upanju, da s prijateljčki ne bodo nikoli zrasli, jedla domnevno čarobne bonbončke. Obenem pa pozabljajo, da instant juha ni nikoli tako dobra kot prava, katera zahteva več časa in vloženega truda. Ko človek zboli ali pa naleti na kakšno hujšo oviro, bi se seveda najraje zatekel k čudežni tabletki. Am, am, am in že si tam! Kje? Na cilju vendar! Spet si zdrav, poskočen in vsi tvoji odnosi so lahko enciklopedijski primer zdravih odnosov. Vzorec lahko opazimo na čisto vseh področjih človekovega življenja. Medijski prostor je preplavljen z nasveti kako uspeti, biti srečen, večno mlad in pokat od pozitive. Če že ne kupite vseh revij za duhovno rast, samopomoč in zdravje, se dnevno predajte vsaj magični opojnosti pozitivnih afirmacij!

A ko bi le bilo tako enostavno… Bi bilo potem tudi tako zabavno? Ni ravno pravi izraz, pa vendar si bom dovolila malce (samo)ironije! Bi bilo tako enostavno tudi tako učinkovito? Mar ni vsaka težka izkušnja idealna priložnost, da se nekaj naučimo in zemljevid, ki pokaže, da bo potrebno stopiti korak nazaj in zbrati moči za en vzpon, takšen »za prav«? Na poti navzgor imamo ponavadi poln nahrbtnik krame, ki nam samo otežuje vzpon. Najpogosteje je to strah, ki izhaja iz pomanjkanja samozavesti, travm in slabih izkušenj, vpliv ega, ki se lahko odraža kot trma, ljubosumje, posesivnost, vztrajanje pri svojem prav, le zato, da oni na drugi strani nima in priljubljena vloga žrtve. »Joj, kako se življenje igra z mano, kako je nepravično in kruto?!« In seveda, krive so nič hudega sluteče zvezde. Baje tiste nesrečne. Samo nekaj mi pa tu ni čisto jasno. Toliko ljudi je nesrečnih, nebo pa je vseeno polno lepih, svetlih zvezdic…

Vlogo žrtve bi opredelila kot odsotnost odgovornosti. Razlogi za to so lahko različni, vendar največkrat je tu strah ali pa prepričanje o lastni superiornosti. Zgleda, da se vrtim v krogu, v katerem je več kot očitno, da je potrebno nekaj razrešiti. Spregledati, da lahko resnično vplivamo in spreminjamo le sebe, priznati lastne napake, a se obenem nikakor ne kriviti za njih, če so bile narejene iz nevednosti in ne zaradi potešitve lastnih egocentričnih vzgibov. Pokazati ranljivost in vprašati za pomoč. In tako smo spet na kavču z Egom in kramljamo…on vsekakor trdi, da to ne pride v poštev, ker vedno zmore sam! Na drugem fotelju sedi družbena Sprejemljivost, ki si mežika z družbenim Pričakovanjem. Tudi onadva imata veliko za povedati, vse prevečkrat nas ne pustita do besede, medtem ko se po televiziji vrti Big Brother ali kateri drugi resničnostni šov, ki manipulira z realnostjo in spodbuja ukvarjanje s tujimi življenji…

In potem poslušamo, kako se je potrebno v tem ponorelem svetu vrniti k sebi. Mimogrede, smo nori mi in naše dojemanje ali je resnično nora ta krogla na kateri živimo? Vprašanje s katerim se ukvarjam že kar nekaj časa je, kako na razumljiv način izraziti svojo izkušnjo, kako jo zapakirati, da bo nekomu prišla prav. In čisto vedno si odgovorim z vprašanjem, ali je to smiselno? Ali nas ne najbližje Sebi, našemu Jazu, Duši ali kakorkoli želite poimenovati »tisto nekaj«, pripelje izkušnja? Seveda, če se ji odpremo… In zopet postane konec kroga njegov začetek.

Hitrih in enostavnih rešitev za naše težave ni. Potrebno je pogledati celotno sliko in če ponazorim z zdravjem to pomeni, da ni dovolj, da spremenimo le prehrano, se ukvarjamo s športom ali usmerimo energijo samo na eno področje. Če se ne učimo, ne rastemo in naše gibanje se vrti v krogu, namesto da bi ga s svojimi odločitvami razdrli in dovolili življenju, da se povzpne spiralno navzgor. Osebno sem na vseh nivojih življenja doživela veliko preobrazbo, ki še traja. Pogled na svet je drugačen. Zaradi tega pa ne pravim, da sem boljša od kogarkoli drugega. Vsakemu od nas so v pravem trenutku podana spoznanja ali pa na pot poslani pravi ljudje. O tem, če sprejmemo ali ne, pa odločamo le sami. Vsekakor deljenje lastnih doživetij in spoznanj ne škodi, kvečjemu lahko za trenutek odpre oči ali pa dovoli nekomu, da lažje zadiha, spozna da ni sam. A vseeno trdno verjamem, da smo sami sebi lahko največji učitelji!

img_3323

En lep jesenski pozdrav do naslednjič 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja