Na lovu za duhovnostjo

Še en dan prepoln raznih misli. Občutek, da moram dati to iz sebe, je nevzdržen. Zaenkrat znam to najbolje skozi pisanje in zato verjamem, da je to moj kanal, obenem pa moje poslanstvo. Eno izmed mnogih? Mogoče. Nekatere še iščem med vsemi ostalimi iskanji in izpraševanji o smislu, miru, ravnovesju. Zadnje dni čutim, da je v moji glavi preveč informacij. Ne vem kam in kaj z njimi…mrgoli kot v panju. Najti mir zunaj ni težko, se pač umakneš. Najtežje je najti pot do miru v sebi in to tudi vzdrževati, ne glede na zunanje dogodke. Zaupati, ko se svet okrog tebe trese. Vprašanje, ki si ga v takih trenutkih postavim je, kaj je tokrat namenjeno, da se naučim? Aha, razumem. To. Verjamem, da reči resnično najbolj dojamemo skozi izkušnjo. Pride spoznanje, začutiš moč. Super. Preideš v stanje pomirjenosti, prijetnosti. Potem pa udari um in zopet malce požgečka temelje. Kje je sedaj ta blaženi mir in prepuščenost vseobsegajoči ljubezni?!

Ko je govora o duhovnosti, je vse prevečkrat v ospredju abstrakcija. A priori je tak način podajanja znanj, informacij namenjen »izbranim«. Seveda verjamem, da vsaka informacija pride do človeka ob pravem času, vseeno pa ne škodi, če so informacije podane na način, ki je lažje razumljiv, bolj slikovit in dosegljiv. Govoriti o pošiljanju v svetlobo, o Viru, vseobsegajoči ljubezni, zakonih privlačnosti… Seveda. Sem pa prepričana, da največ šteje tisto, kar je pridobljeno preko izkustva, saj za tem stoji resnično prepričanje, iskrenost, in ni nekaj, kar je naučeno, slišano od tega ali onega guruja ali pa modra misel, velikokrat nalepljena pod najnovejši selfi (kjer je, razumljivo, misel drugotnega pomena). Kako globoko sežejo vse modrosti, kako trdno se zasidrajo nasveti, ki so dosegljivi že na vsakem vogalu, naj bo to v revijah, na spletu? Sama sem opazila, da sem v večini takih primerov, ki mi tako slučajno kapnejo, precej neprisotna in nečuječa, sploh ko se moj kazalec neumorno sprehaja po virtualni knjigi obrazov, kjer se te zadeve kar pogosto pojavljajo. In že tu se lahko dotaknemo duhovnosti…

Ravno tako kot ni duhovnost deljenje sebkov nakitenih s prekopiranimi modrimi mislimi, ni niti nekaj v smislu »Ah, to ni zame!« ali pa nekaj, kar se prakticira samo za zidovi samostanov. Duhovni smo lahko v vsakem trenutku že tako, da smo PRISOTNI. Da OPAZUJEMO svet okrog sebe, ga poskušamo RAZUMETI. Da dvignemo glavo gor, damo telefon v žep in slepo bolščanje v ekran zamenjamo z eno izmed funkcij naših čudovitih čutil. Na poti po mestu opazujemo ljudi, poslušamo zvoke, ki nas obdajajo ali med čakanjem na prijatelja spremljamo igro vetra z odpadlim listjem.

Zdi se mi, da je modno biti duhoven. Da si res kul, če vsak dan prilepiš kakšen citat,, deliš nasvete, obiskuješ delavnice, meditacije in bereš duhovno literaturo… In seveda, da tudi živiš duhovno. Se obvladaš, bog ne daj kakšnih čustvenih izbruhov! Nekaj časa nazaj sem v eni izmed oddaj zasledila besedno zvezo »duhovni ego«. Zelo všečno! Ja, ego je lahko naš lastni hudič. Nenasiten del nas, ki zahteva pozornost, analizira, trmari, je ljubosumen. Zavzame lahko mesto svetovalca, se preobrazi v dobrotnika. Deluje prikrito in spretno. Je izmuzljiv, a tudi hitro ranjen. Duhovni ego je le njegov delček, ki zasije v vsej svoji luči, ko je govora o duhovnosti, svetlobi in podobnih stvareh, še posebej, če se vse to odvija v interakciji z drugimi, po možnosti ne tako »poduhovljenimi« kot smo mi sami.

Vendar naj se vrnem malce nazaj, da ne bom preveč zašla. Duhovni smo lahko že tako, da smo ISKRENI, najprej do sebe. Da v staro šaro odvržemo pomisleke kot so »Kako bo pa to izpadlo?«, »Kaj si bodo pa mislili?«. Z vsakim jasnim NE smo bližje sebi. Spet abstrakcija! Bližje smo temu, kar v resnici čutimo in ne tistemu, kar se gnete v našem umu kot posledica pričakovanj naših bližnjih, kulturnih norm ali pa priučenih načinov razmišljanja in delovanja. In PRISTNOST, to nam manjka! Da je naš nasmeh RESNIČEN in ne kiselkast zaradi tega, ker je pač prijaznost lepa čednost. Ti ni do kave s sodelavci? Jo pač spiješ sam! Če si resnično duhoven, ravnaš tako, kot piše v najnovejši duhovni literaturi ali pa tako kot je bilo podano na delavnici, tu ni nobenega dvoma! Sama se večkrat zalotim, ko se popravljam v pogovoru sama s sabo. Mar ni bolj duhovno to, da pustiš čustvom svojo pot, si ne očitaš, če pač v določenem trenutku, kljub ZAVEDANJU, ne zmoreš delovati drugače… SPREJEMANJE. Tudi to je ena izmed vrlin.

Da ne bo pomote. Nabiranje teorije preko knjig, delavnic, meditacij je super zadeva. Včasih tudi prvi korak k spremembi. High five! 🙂 Vendar smo na pravi poti šele takrat, ko začnemo spoznavati sebe, razumeti svoja čustva, ravnanja in priznavati napake. Se postopoma spreminjati. Teorij je veliko in sami moramo oceniti, kaj nam je v danem trenutku bližje. Absolutne teorije ni in kdor zagovarja svojo (!) absolutno resnico je daleč od duhovnosti. Praksa je pa dolga, UČENJE v večnost. Bodimo nežni do sebe, sprejmimo svoje napake, ne očitajmo si in ne gojimo občutka krivde.

Ko pišem, imam terapijo sama s sabo. Mogoče si včasih kontriram, vendar se čistim in učim. Osvobajam misli, dvome in razvozlavam uganke, katerih rešitve se utelesijo preko besed. Če komu s tem polepšam dan, odprem možnosti za razmišljanje, sem iskreno vesela. Sedaj pa hitro polajkajte, komentirajte in podelite zapis dalje, da bo zadovoljen tudi moj prijatelj D(i)ego 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja