Človek, objemi se!

 O sledeči tematiki intenzivno premišljujem že ogromno časa… A nekaj v meni se je ob misli, da položim karte pred sabo, upiralo, se obotavljalo, se potuhnilo in potem vedno znova vzklilo ob raznolikih priložnostih, ob raznolikih srečanjih. Tako je obenem zaokrožalo vsa razmišljanja, me opominjalo. Opominjalo, da zapišem, postrojim nemirne misli v pisane besede, ki ne pobegnejo, se ne zmedejo, ostanejo v spomin in opomin. Meni ali mogoče tudi tebi. Tema je preobsežna in mnogo prezahtevna za strnitev v kratek zapis. Sklepam pa, da je za to, da se s temo spopadem preko tipk, zmanjkovalo tudi poguma, saj sem vedela, da je ne obvladam v praksi, tako kot bi si želela. A živim, se trudim zavedati in se učim. Na izpitu iz tega poglavja, pa kljub moji najbolj pisani in intenzivni izkušnji zadnjega leta in pol, katera je neizprosen učitelj, še vedno pogosto padem. Toda s ponosom povem, da so tej padci popolnoma drugačni kot v preteklosti. Ne padam več tako globoko, običajno se spodtaknem in me bolečina le opomni na razgiban teren življenja. In če telebnem na nos, si oprostim svojo nerodnost, se zaradi nje ne bremenim in krivim tako kot sem se včasih.

Pogosto poslušamo vedno bolj popularne nasvete ali pa, boljše, mašila v pogovorih v stilu »Pa imej se rad/a« ali, da je ljubezen ena in edina rešitev. Naj se to nanaša na prekinitev določenega odnosa, službo, jemanje časa zase, znati reči ne… Noben pa ne zna izdati skrivnega recepta, ki razodeva kraje in sestavine, ki naj jih iščemo, da zmešamo to čudo večne in brezpogojne ljubezni do sebe! Jasno je, da trg kapitala ponuja produkte, storitve, s katerimi smo korak bližje osebnemu zadovoljstvu in obratno – brez katerih se, po njihovem mnenju, ne cenimo in ljubimo dovolj. A pustimo to za kdaj drugič…

Misija iskanja izgubljene ali pa nikoli najdene ljubezni do sebe, se začne v otroštvu. Začne se pri naših prepričanjih, ki mnogokrat niso naša, temveč prepričanja osnovne celice družbe, družine. Eden izmed mnogih takih primerov je, ko starši svoje neizživete ali neuresničene sanje nehote projecirajo na otroka. In ker želi ugajati, jim najverjetneje sledi. Ker pa to ni njegovo, seveda pade in obstane razočaran, prepričan, da je nevreden, neuspešen. Njegova podoba o sebi je z vsakim padcem bolj okrnjena. Druga skrajnost je nevzpodbudno okolje, kjer je otrok prepuščen sam sebi, počuti se neljubljen, nesprejet in tudi ta izjemno destruktivna sila, se prej ali slej obrne navznoter. A družinskih okolij je nešteto in vsako sproducira posameznika, ki prej ali slej (bolj ali manj) odraste in samostojno zakoraka v življenje… Starši so nam dali najboljše, kar so zmogli in znali. Pa tudi če ne. Kljub taki ali drugačni preteklosti, katera nedvomno vpliva na nas in na naš odnos do sebe, menim, da oklepanje in izgovarjanje na pretekle travme in spomine ni rešitev. Res je, da je fraza o pomembnosti tega trenutka bolj zgonjena od sosedovega mačka (ki se malo živ, a ponosen privleče domov po pestri noči). Toda dejstvo brez dvoma ostaja – odločamo lahko le o tem trenutku.

Neizpodbiten dokaz, da sebe nimamo dovolj radi je neprestano nelagodje, jamranje, foušarija, obrekovanje, pljuvanje, ruvanje in podobne družbene aktivnosti. Ne rečem, da kdaj ni fajn koga malce obirati ob kavi, toda le toliko, da se ne zaleti ob požirku 🙂 Če pa je to večinski del nekogaršnjega bivanja, je pa druga zgodba. Ob stokanju in jokanju iščemo napake pri drugih (v resnici so to naše lastnosti, ki si jih nočemo priznati oziroma se jih ne zavedamo) okrog sebe trosimo alegrene, ki oplazijo marsikoga v naši okolici, poleg tega pa zastrupljamo ozračje in segrevamo globalno klimo. Za boga, če nam je kaj do okolja in soljudi, prenehajmo takoj!

Naše življenjske energije ne znamo usmeriti k sebi, zato jo brezbrižno razmetavamo okrog. Če se tega zavemo, smo že na dobri poti! Če se stalno smilimo sami sebi, po določenem času rabimo brco v rit – kar pa ne pomeni, da zahtevamo preveč od sebe! V taki situaciji je potrebna mera samodiscipline in akcije, pasivnost še nobenega ni daleč pripeljala. In če nam te brce ne da kdo drugi, nam jo da življenje – preverjeno!

Eden izmed dobrih pokazateljev, da se nimamo dovolj radi je tudi sram. Sram, da ne zmoremo, sram, da smo zopet nekaj naredili narobe, sram lastnega telesa, sram biti to kar smo, sram izraziti mnenje,… Sram nas je plesati, sram nas je javno nastopati, sram nas je leči na travo v parku, sram nas je vprašati za nasvet, sram, sram, sram. Seveda to kaže na našo nizko samozavest in skrivljeno samopodobo, vendar naj se s temi termini ukvarjajo psihologi. Na drugem koncu se sramu roga občutek znan kot SamZmoremVse. Ali pa je ta na istem bregu reke…ne vem. Priznati sebi in drugim, da smo nemočni je nekako pokazatelj moči in zrelosti in nenazadnje ljubezni do sebe, saj se le tako ne krivimo in grajamo! In gremo čez ovire s pomočjo drugih, štuporamo ali z roko v roki – lepo je!

Velikokrat se sliši tudi, da nam um dela probleme, da um zamegli naš pravi notranji glas itd. Tako in podobno »letečo« terminologijo velikokrat zasledimo v new agevski duhovnosti. Seveda, naš um je lahko prava nadloga, kreira zgodbe, napihuje, nas trpinči…

Vendar ne smemo pozabiti, da je um naše največje gibalo in da nam je dan z namenom, da ga kvalitetno hranimo, naj bo to z dobro knjigo, učenjem nove veščine, raznolikimi znanji in mentalnimi izzivi.

Če ga bomo dan za dnem futrali z junk foodom alla Kmetija, Kardashians, trivialnostjo rumenih pisarij in osvajanje novih veščin ne bo preseglo uporabe najnovejših Insta filtrov, se nam ne piše dobro. Bolj kot um zaposlimo s kvalitetnimi stvarmi, manj »težav« bomo imeli sami s sabo! In ne pozabimo na ustvarjalnost, hobije… Naj bo to okopavanje vrta, kvačkanje, umetnost ali kaj bolj ekstremnega. Samo da, ko se le da, počnemo stvari, ki jih imamo radi!

Verjamem, da se vsi strinjamo, da imeti rad sebe, še zdaleč ni lahko. In kot vseh do sedaj, tudi tega zapisa ne bi bilo, če ne bi pisala po lastnih izkušnjah. Že mali koraki prinašajo uspehe. Tudi če so rane preteklosti prevelike, obstaja rešitev. Ni važno, če jo iščemo pri dobrem psihoterapevtu ali na domačem vrtu z motiko v roki ali z novimi teniskami na nogah med tekom po širnih travnikih… Važno je, da se zavemo, ne trmarimo in se premaknemo NAPREJ!

Naj živi ljubezen… in zdrava pamet!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja