Zapis o muhicah…

V času od objave zadnjega bloga so se pisale in dogajale mnoge zgodbe, ki pa so še sveže, na momente sladko-grenke ali celo boleče in vsekakor še preveč krhke in občutljive, da bi ugledale luč sveta. Kam ti pospraviš take zgodbe? Jih založiš med kupe starih knjig? Jih sploh »zapišeš« ali se raje pretvarjaš, da se ne dogajajo ali da se niso nikoli zgodile? Jih morda zakoplješ globoko, ogradiš z zidovi, da do njih ni dostopa, da se odvijajo same, brez tvoje prisotnosti, nekje v globinah tvoje podzavesti? Pa lahko lahkotno bivaš na tak način? Jaz ne… In verjamem, da ti niti.

Pred nekaj meseci sem prejela vabilo za srečanje. 10. obletnica mature… F***. 10 let. Prešinilo me je. In začelo se je mukotrpno samoizpraševanje. Kaj sem počela? Kaj sem dosegla? Primerjanje, brskanje po spominih, … Kdo sem in kam grem? Sem se sploh kam premaknila? Priznam, precej nelagodna občutja. K sreči so trajala le malo časa, saj sem se hitro »zbrihtala« in opomnila, da sem, kljub mojim letom, doživela, spoznala in dosegla že marsikaj. In ne nujno, da so to otipljivi, materialni dosežki, na katerih družba gradi svoja nepisana pravila in marsikdaj potihoma z njimi izvaja neke vrste represijo, posebej na generaciji, kateri pripadam sama. O ja, in zrastla sem. Dorasla – marsikomu in marsičemu. A kljub temu, da se tega globoko zavedam, se mi še vedno zgodi, kar se mi je pred nekaj dnevi, ko mi je oseba, ki mi je izredno blizu povedala, da sem občudovanja vredna. Skoraj vedno ko to slišim, se, kljub zavedanju odgovora, nekaj v meni nekaj zgane in podvomi. Izprašuje. Zakaj? In tokrat sem vprašala na glas. A ne zato, da bi si s slišanim »pumpala« lastni ego, temveč zato, da izvem, katerih kvalitet pri sebi še nisem sposobna popolnoma dojeti in uvideti. In nenazadnje, zakaj tega nisem sposobna. Za nadaljevanje tega zapisa je nujno, da napišem tudi njen odgovor, čeprav bi se temu raje izognila, saj mi zveni kot samohvala (Ah. Si bom pa javno priznala, da sem totalna faca! 😊 ). No, naj vam razkrijem moje kvalitete v njenih očeh: pozitivna naravnanost, hop na noge po vsakem padcu in akcija. In potrpljenje, tako pravi. V takih situacijah je običajno moj odgovor: Kaj pa ‘češ druzga? Jok in na drevo?

Ne predstavljam si druge opcije, drugačnega odziva. Sama pri sebi si to razlagam kot eno izmed bistvenih tehnik preživetja, kot skrb za lasten obstoj.

In tukaj nastopi prava dilema…

Sprašujem se, kako reagirajo drugi. Dejstvo je, da ne glede na našo samozavest in trdno samopodobo potrebujemo nekoga, da se z njim primerjamo. Drugi nas nekako kalibrira. Kljub samoti, ki zna biti resnično zdravilna (a ne nujno enostavna!), potrebujemo družbo, potrebujemo merila za lažjo orientacijo. A misli se tukaj ne ustavijo…

A ni zgoraj naveden način delovanja normalen? Stremeti k boljšemu? Zavedam se, da je pot do tu dolga. Vsaj zame je bila. No, še bolj bi rekla intenzivna. Odvisno kaj ti prinese življenje. Pravijo, da samo toliko, kot lahko preneseš. In sprašujem se naprej… Kdo kroji našo »usodo«? Je dejansko zapisana? Če je, zakaj torej imamo svobodno voljo? Ali uvidimo stvari takrat, ko »nam je dano« oziroma, ko smo na to pripravljeni? Nas lastna volja pripelje do tega, da smo pripravljeni? Koliko moči imajo naše misli? Je odgovor »Tak/a pač sem.« na življenjske pripetljaje in situacije resnično dovolj in edino kar zmoremo?

Kaj nas bolj definira: to s čemer se rodimo ali to kar pridobimo tekom odraščanja?

Verjamem, da obča resnica tu ne obstaja. Rodimo se v družbo, ki nas posredno ali neposredno vzgaja. Iz okolja črpamo vzore, ki se lahko, če v okolju vztrajamo, spremenijo v VZORCE (seveda je jasno, da bo tukaj govora o škodljivih in ne o takih, ki nas kot mala bitja učijo, kako pravilno jesti, kakati, lulati…). Prvo tako okolje je (če imamo to srečo) družina in kot otroci pač nimamo nekih možnosti lastne izbire, z odraščanjem pa je ta izbira vedno večja in obsežnejša. Vztrajanje v istem okolju, krogu ljudi, vzorce le utrjuje. Če za trenutek pomislimo, kaj vzorec sploh je… Je nekaj kar se ponavlja, nekaj česar smo vajeni, torej rutina, nekaj znanega. Nekaj, kar ne prinaša vznemirjenja in na videz prinaša varnost – a tekom časa in izkušenj se lahko to izkaže za ravno nasprotno! Sprva se zdi, da stvari, ki smo jih vajeni ne jemljejo preveč energije, saj od nas ne zahtevajo nič, na kar bi se mogli na novo prilagoditi, ne terjajo napora, niti negotovosti. Mislim predvsem na naše mišljenje, čustvovanje, reakcije in posledično odločitve.

Naši možgani so na take odzive navajeni in resnično se zdi, da nam take ustaljene prakse vzamejo le malo moči. A pozor. Hitro se ulovimo v lastne mreže, ki jih spletejo vloga žrtve, namišljena nemoč in občutki krivde. In vse to nam sladostrastno pije ogromne zaloge vitalne energije. V kolikor ne najdemo vira energije, se nam obeta dno, zlom. Ali pač večno trpljenje in tavanje v lastnih vzorcih…

In kako naprej, če si želimo spremembe? Kako v tem vrtincu ponavljajočih se razmišljanj, čustvovanj in reakcij najti resničnega sebe? Pot do tja je podobna rahljanju pajkove mreže…

Lahko si zamislimo, da smo mala puhasta muhica (ali če vam je ljubše, čebelica 😉) nekje v središču pajkove mreže in potrebno je, da se prebijemo skozi celotno mrežo. Jah, odleteti pač ne moremo, ker so krilca že malce toga in jih nimamo kje pretegniti. Na prvi pogled se zdi mreža tako krha in nežna, a ko se želimo izviti iz nje vidimo, da je lepljiva in trdovratna. Potrebno je, da rahljamo nitko za nitko in z vsakim malim uspehom imamo okrog sebe več prostora, vse dokler ne poletimo na svobodo. Pustimo prispodobe…

Za spremembe potrebujemo vir, ki nam bo dal moči. In najbolj enostavno je, da se, ko je to le možno, ukvarjamo s stvarmi v katerih smo dobri. Tako bomo krepili lastno samozavest, se spoznavali, osrečevali sebe in verjamem, da tudi druge. Že če ne znamo peči piškotov, ki jih podarimo, lahko, ko smo srečni in pomirjeni sami s sabo, podarimo nasmeh!

Seveda pa so vzorci globoko zakoreninjeni in zgodi se, da ob trenutkih, ko je vsega preveč, smo utrujeni ali karkoli drugega, smuknejo nazaj iz naše podzavesti v razmišljanje… Takrat, takrat pa v prvo bojno linijo pošljemo samokontrolo! Opomnimo se, kaj nas dvigne in osreči. Spomnimo se, kako smo nelagodje pregnali nazadnje. Nikakor se ne prepustimo apatiji, razmišljanju in poglabljanju.

Vklopimo zavedanje. In ko pride bolečina, je nikar ne potlačimo. Potrebno je dobiti kanal, jo izraziti…

Kljub vsemu zapisanemu se še vedno sprašujem, kdaj se človek premakne, kdaj prične hoditi po poti lastnega zavedanja in zadovoljstva? Kdaj se izvije iz objema trdovratnih vzorcev? Pri sebi sem odkrila že ogromno, dela pa je še veliko… Zanima me vaše mnenje, izkušnje. In če ste pripravljeni to podeliti, pa čeprav virtualno, verjamem, da je to lahko v korist vsem.

Pa lep pozdrav do naslednjič!

 

3 odzivi na “Zapis o muhicah…”

  1. Draga Tjaska, ze veliko nitk si premaknila in vem da bos kmalu iz te mreze♡! Si cudovita oseba in nas ucis zivljenja. Srecna sem, da sem v tvoji blizini, da sva se spoznali. Ceprav te ne morem objeti, vsak dan mislim nate in ti posiljam dobre misli. Verjamem vate, vem, da bos uspela. Ko berem tvoje misli se mi odpirajo nova obzorja in se zavedam koliko se se moram nauciti. ♡♡♡Imam te rada in sem ti zelo hvalezna za vse nauke ki jih delis z nami. Komaj cakam da te v resnici objamem in poljubckam♡♡♡vem da se kmalu vidimo. Do takrat pa vse naj, naj ♡♡♡☆☆☆Sonja

  2. veliko takih muhic je bilo potrebno, da boš odletela iz te grde mreže kot metulj in ponovno razpela TVOJA mavrična krila…hvala ti da to deliš z nami…to niso blogi TO SO PRAVI PRIROČNIKI ZA ŽIVLJENJE…
    RADA TE IMAM MOJ MALI LEPI METULJČEK.
    ..IN PAJKI PRINAŠAJO SREČO…TO MISLIM JAZ…

    1. Draga Tjaša!

      Velikokrat pomislim nate in se sprašujem kako si.
      Velikokrat odprem tvojo stran in pogledam ali je kaj novega.
      In tako imam občutek, da izvem vsaj en košček tebe v tem času.
      In me to pomiri.
      Sedaj sem se odločila, da tudi sama nekaj napišem.
      Kot odgovor?
      Kot, še eden, iskalec?
      Vsi smo iskalci, vsi stremimo le k enemu – notranji Sreči, Miru, Ljubezni.
      Ki je pa po mojem mnenju vsem dana. Vsi jo imamo, ker smo vsi rojeni ,pod isto streho,.
      A na to pozabimo, nam ni bilo dano se spomniti, razvijati ta odnos do ,Boga, če lahko tako rečem.
      Mislim, da je stik z Njim edino kar nas osreči, ker je to ,naš globalni starš,. Tako kot je otrok pomirjen v materinem naročju, tako smo , vsi, kot celota pomirjeni, če smo v stiku z Njim.
      Ne vem, če se s tem strinjaš, a vse tehnike meditacije, razmišljanj v večini usmerjajo v iskanje sebe. To je vse lepo in prav, a ne moreš najti sreče v sebi. Vsekakor moraš biti v stiku s sabo, a srečo najdeš, ko greš ven iz sebe.
      Ne vem kako ubesediti to kar mislim, občutim.
      Če se čutiš ljubljenega od Boga (moderna znanost in moderni svet bi rekel – pozitivna energija – čeprav s tem pojmom ne morem razložiti tega), ker človek se mora čutiti ljubljenega in mora ljubiti, potem si srečen.
      In če se izpustiš iz ravni človek-človek, in začneš iskati Boga, njegovo Ljubezen, na življenje pogledaš drugače. Vse postane osmišljeno, pa čeprav nerazumeljno. Ampak zaupanje, vera v to Božjo, nadnaravno, previdnost te pomirja.
      Če bi vsem bilo lepo in bi vse bilo ok, zakaj bi potem živeli? Žalostno je, kako se svet razvija, toliko lakote, sovraštva, nemira, itd,. Ampak življenjske preizkušnje so zato, da se človek bori in sooča s sabo, s svojimi čustvmi, reagiranji, je vse zato, da nekaj spozna, se nauči, popravi in ,zraste,, postane bolj moder, preudaren, razumen. Če to želi, če to uvidi, če se ne utaplja v svoji žalosti, nemoči, razočaranjih in tam ostane, itd.
      Mogoče je vse kaotično napisano, a želela sem povedati le eno – mislim, da je edina sreča Bog, ta vsestranska in brezpogojna Ljubezen, ki nas spremlja, vodi, varuje in vodi na oni svet, ki ga bomo vsi dočakali.
      Veliko nas je od Boga odtujila ravno Cerkev, saj Cerkev predstavljamo ljudje, ki imamo napake, smo pohlepni. In to je težava, a to ni razlog, da odnehamo, ne smemo obupati, ampak moramo v svetu (v ljudeh) in Cerkvi (jaz rečem Božji hiški), iskati in najti Boga.

      Tako, en izsek mojega ramišljanja.

      Vse dobro ti želim in se veselim še kakšnega tvojega razmišljanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja