Tektonski premiki. In zgodi se nekaj lepega…

Vsake toliko časa ob srečanjih naletim na: »Kdaj boš ponovno kaj objavila?« ali »Čakamo na tvoje zapise…« In hvaležna sem za to. Pišem, niso pa vse stvari zrele in sama nisem zrela, da si jih drznem podeliti. Seveda pa je vmes tudi obdobje mrtvila. Ko ne pišem. In si pravim, da ni prav, da ne dajem ven. Pa kaj, ko se včasih zdi, da je ta solata v glavi prerasla vse in da jo je nemogoče podati v neko smiselno obliko. Kaos. Konfuzija. In si rečem… ČAS. Bo že čas pokazal. Pišem, ko pride pravi »trigger« in objavim, ko se mi zdi, da moj zapis lahko kaj doprinese in sem na to pripravljena. In tako se je ideja o notranjem miru, o njegovem iskanju, obliki njegovega obstoja, bolj neposredno začela pojavljati konec leta. Oh ja, prej sem bila iskalka, vendar je življenje vse preveč treslo, da bi lahko resnično kaj smiselnega sestavila iz tega.

Seveda, življenje nas trese neprestano in včasih vse težke izkušnje in preizkušnje pripeljejo do točke, ko um ne zmore več racionalno predelovati vsega in popusti. Recimo, da doživimo trenutke terminalnega obupa zaradi strahov, omejitev, ki jih nosimo v sebi, in takrat si rečeš: ” F*** IT. Hudo je, ampak nekaj bo. Nimam popolnoma nič v rokah.” In bolj kot se umsko vpletamo in zapletamo v lastne mentalne niti, bolj smo ga (oprostite izrazu) najebali.

Očitno pod določeno težo tudi um ne zmore več in kolapsira. In takrat se zgodijo največji in najlepši premiki! Tektonske plošče naše notranjosti se premaknejo in ven švigne… booo, sploh ne najdem besede. Tisto nekaj, kar globoko v sebi smo.

»O bit usmili se nas in povej enkrat za vselej na glas,
kaj je smisel in namen kako je treba živet,
da bomo srečni in zdravi od glave do pet.« (Bit, Zmelkoow).

Točno to! Bit – Zmelkoow že vejo. BIT! BITI.

Ko samo si. In zdi se mi, da se takrat zgodijo prave stvari in predvsem, da se zgodi življenje. Tisto, ki nam je namenjeno. Kar pa ne pomeni pasivnosti in popolne brezbrižnosti, le sprejemanje.

Seveda biti sproščen in sprejemati v najtežjih trenutkih, ki nam jih prinaša življenje, ne uspe vedno. Nam telo že organsko ne dovoli, saj je globoko v nas evolucijsko zakoreninjena »beg ali boj« reakcija, ki nam omogoča eksistenco v najbolj osnovni obliki. Težava nastane, ko ta mehanizem tako zelo posvojimo, da ne znamo bivati drugače. Naravoslovci bi rekli, da nas obvladuje simpatični del živčnega sistema, psihologi, da smo pod kroničnim stresom, kar nas vodi v izgorelost, duhovne šole, da ne znamo živeti čuječe. Kakorkoli že, vse to drži.

Kako torej le biti in prepustiti življenju, da nam pokaže pot? Z vami lahko podelim le mojo izkušnjo. Vesela bom, če bo komu v pomoč, razmislek, ni pa nujno, da se boste vsi strinjali. Smo ljudje, pisana druščina duš, ki svoje bivanje na tem planetu vidimo vsak po svoje, s svojimi očali, katere pa je včasih vredno zamenjati, pa četudi se zdi, da nam še vedno služijo. Trendi se spreminjajo, stekla se podrsajo in ja, navezani smo nanje. Vendar verjemite, spremembe so vedno dobrodošle in poživijo naše življenje.

Z notranjim mirom se, kot sem omenila, bolj intenzivno ukvarjam že kar nekaj mesecev. Ukvarjam? Ja, ozaveščam lastne misli, se z njimi pogovarjam, kot da niso moje, jih opazujem in opazujem lasten čustveni, duševni ter telesni odziv nanje.

Misel je materija, vendar naj se s tem ukvarja področje kvantne fizike. Vendar kljub temu ne moremo mimo dejstva, da je misel v svojem bistvu resnično le električni impulz v možganih, ki pa sproži celoten val nam neznanih procesov v možganih in telesu, kar se posledično odraža na naših čustvih in nenazadnje dejanjih. Ko misli kot čisto fizični stvari, pripišemo osebno komponento, jo ovrednotimo glede na naše pretekle izkušnje in utrjene miselne vzorce (avtomatizem), lahko kaj hitro pristanemo stran od čuječega dojemanja svetadoživljanja, kjer ne vrednotimo, temveč le opazujemo. Našim mislim in čustvenemu odzivu pa vedno sledi tudi telesni odziv in posledično obnašanje, odgovor, ki ga pošljemo v okolje.

Torej – misel (materija) – čustvo (podaja osebnega pečata) – doživljanje (telesna reakcija na čustvo, obnašanje). In v tem kroženju se lahko zlahka izgubimo, ne da bi se tega sploh zavedali. Vse to postane naš »state of being« in pač smo: nesrečni, vstanemo z levo nogo, kriva je luna, krivi so drugi… Živimo avtomatsko in roko na srce, vidimo in doživimo le to, kar je sprogramirano v sistem našega avtopilota.

O lastnih mislih ne razmišljamo. Večinoma ne. Zakaj pa bi, če je bolj enostavno, da nas vodi avtopilot? Zdi se, da izgubimo manj časa in da je bolj enostavno. Stvari take pač so in mi gremo dalje. Z zamerami, travmami, dolgimi nosovi in velikimi rogovi.

Včasih potrebujemo samo, da smo. Opazovalci življenja in predvsem opazovalci lastnih misli.

Da sprejemamo in zgolj doživljamo. In ko zares sprejmemo – tako sebe, odgovornost za svoja dejanja, šibkosti in nenazadnje druge – takrat lahko resnično, iskreno damo in resnično, iskreno smo. In krog je sklenjen.

And we live happily ever after.

 

2 odziva na “Tektonski premiki. In zgodi se nekaj lepega…”

  1. Mislim, da je “bolezen” današnjega časa jemanje življenja le tega, kot samoumevno. Premnogokrat bi lahko bili hvaležni za to, kar imamo, kar smo. Na Življenje bi morali gledati hvaležno in do neke mere ponižno; v tem smislu da tako ali tako ne vemo in nikoli ne bomo (najverjetneje), od kod smo prišli ter kam smo namenjeni, ko biologiji enkrat odbije ura. Torej tako se nagibamo k tisti smeri, življenjskemukazalcu, ki najbolje sovpada z našo dušo in duhom. Ni nujno, da je absolutna resnica; morda pa je. Morda ima res edini prav tisti naš notranji nagon, notranji kazalec, ki nezavedno in avtomatično išče rešitve in razlage. Mnogokrat je tako tudi prav in tudi mislim, da je lep približek (osebni) resnici, kajti geni se niso zamanj razvijali milenije in kakor včasih ne damo dosti na razlage in “preproste” resnice babic in dedkov, pa se pogosto izkaže, da je modrost že dolgo zakoreninjena v nas samih. Kot v Malem princu; bistvo je očem nevidno- a hkrati lahko čutimo, da delamo nekaj prav, čepraš še sami ne poznamo razlage za to.
    Z mojega zornega kota je tako nesmiselno gledati na life samoumevno ter se hkrati obremenjevati z vsakodnevnimi tegobami, kot so služba, denar, mnenje drugih, nevoščljivost, zahrbtnost,… Življenje nima časa za kaj takega. Seveda je treba vsakodnevne težave zvoziti, ampak so duhovne stvari dosti bolj “sladke” za “beliti si glavo” z njimi, kot pa ustrežljivost npr. drugim. Na žalost je to sorazmerje takih in takih ljudi ravno obratno, kot bi si želel, vendar je treba biti pozitiven. Kajti, če si sam negativen, je tja zelo lahko povleči tudi ostale…. Seveda pa je treba vsaki osebi na prvem mestu razčistiti “pojme” sam s sabo. Šele tedaj, ko sprejmemo svet takšen, kakršen je in ko sprejmemo sebe ter dogodke, ki se dogodijo na način, da niti približno nimamo oblasti oz. vpliva nanje, šele tedaj menim, da je to prvi korak k zametku osebne sreče, tudi v težkih trenutkih. Zelo pomembno si pa je zapomniti, da na svetu nismo sami, da nas obkrožajo ljubeči ljudje. Tako v naši bližini, kot tudi tisti, kateri so oddaljeni, vendar se nahajajo v podobni situaciji in verjamem, da med nami kroži energija, ki se je tudi sami pogostokrat ne zavedamo; a je tam.

  2. ,,,draga moja…čisto resnico si napisala,… življenje nas BUTA, KOT VALOVI SEM IN TJA ,GOR IN DOL,ENKRAT V SKALE ,ENKRAT V OBALO IN MI SMO KOT LUPINICA NA TEM RAZBURKANEM MORJU. Vendar LUPINICA Z DUŠICO ,KI TEJ UBOGI LUPINICI LAHKO POMAGA, DA NAJDE PRAVO POT IZ TEH VALOV. Tako se bori tvoja dušica. In kot je rekel nekdo : ,,tu smo samo obiskovalci ,,
    IN ti si itak ZMAGALA. v tem velikem BOJU .. OBČUDUJEM tvojo voljo ..in seveda RADA TE IMAM ..NEIZMERNO RADA…objem

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja