Plasti in ujet trenutek

Ko stopam po gozdni poti in lovim odhajajoče žarke dneva, ki se ovijajo okrog bukovih debel, se pričnejo porajati mnoge misli in globoki občutki. V naravi mi vedno stečejo stvari. Vsakič si želim, da bi lahko ujela to izmuzljivo kreativno energijo, da bi to ščemenje, ki jih s svobodnimi koraki povzročajo prihajajoči občutki, ujela v besede. Tako bi ostali in tako bi (se) bolj razumela… Razmišljam, a zdi se, da to ne bi bilo prav.

Vse teče, vse se spreminja in resnica tistega trenutka mogoče v naslednjem ne velja več. Kar šteje, so izkušnje.

Le-te se ne spreminjajo, spremeni se lahko le naš pogled nanje. Izkušnje preteklih petih let so mi dale možnost, da postanem, kar mi je namenjeno. Srečna in odprta. Čuti so se okrepili, občutki postali bolj razumljivi in misli lahkotnejše. Življenje pa veliko bolj enostavno.

Rutino imam rada do te mere, dokler mi je smerokaz, ki me vodi skozi dan. Nato pride prepuščanje in vedno večje zaupanje življenju, da je prav. Ostalo pa so izkušnje, ki jih zavestno živim in mogoče prevečkrat tudi racionalno ovrednotim. Vse to pa v polno dojemanje zaokroža hvaležnost. Hvaležnost, da še vedno sem in hvaležnost, da sem sposobna v mislih in srcu živeti polnost. Tako kot najboljše zmorem in znam v danem trenutku.

Danes je svetovni dan darovanja krvotvornih matičnih celic in danes o njiju razmišljam še več kot običajno… Razmišljam o lepoti podarjenega življenja in obraz nastavljam zadnjim sončnim žarkom današnjega dne.

Hvala vsem darovalcem. Hvaležnost je težko ubesediti.

Vsem, ki še čakate na novo možnost – naj iskra ne ugasne.

Tistim, ki ste prejeli novo možnost želim, da podarjeno življenje živite tako dragoceno kot je. Naj dnevi ne bodo nikoli več isti kot so bili.

Vsem, ki to berete pa vero, da izkušnje, ki so vam dane, čim prej sprejmete kot možnost za stopiti še korak višje.

Carpe diem!

This article has 1 comments

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja