Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Water Lily

Tektonski premiki. In zgodi se nekaj lepega…

Vsake toliko časa ob srečanjih naletim na: »Kdaj boš ponovno kaj objavila?« ali »Čakamo na tvoje zapise…« In hvaležna sem za to. Pišem, niso pa vse stvari zrele in sama nisem zrela, da si jih drznem podeliti. Seveda pa je vmes tudi obdobje mrtvila. Ko ne pišem. In si pravim, da ni prav, da ne dajem ven. Pa kaj, ko se včasih zdi, da je ta solata v glavi prerasla vse in da jo je nemogoče podati v neko smiselno obliko. Kaos. Konfuzija. In si rečem… ČAS. Bo že čas pokazal. Pišem, ko pride pravi »trigger« in objavim, ko se mi zdi, da moj zapis lahko kaj doprinese in sem na to pripravljena. In tako se je ideja o notranjem miru, o njegovem iskanju, obliki njegovega obstoja, bolj neposredno začela pojavljati konec leta. Oh ja, prej sem bila iskalka, vendar je življenje vse preveč treslo, da bi lahko resnično kaj smiselnega sestavila iz tega.

Seveda, življenje nas trese neprestano in včasih vse težke izkušnje in preizkušnje pripeljejo do točke, ko um ne zmore več racionalno predelovati vsega in popusti. Recimo, da doživimo trenutke terminalnega obupa zaradi strahov, omejitev, ki jih nosimo v sebi, in takrat si rečeš: ” F*** IT. Hudo je, ampak nekaj bo. Nimam popolnoma nič v rokah.” In bolj kot se umsko vpletamo in zapletamo v lastne mentalne niti, bolj smo ga (oprostite izrazu) najebali.

Očitno pod določeno težo tudi um ne zmore več in kolapsira. In takrat se zgodijo največji in najlepši premiki! Tektonske plošče naše notranjosti se premaknejo in ven švigne… booo, sploh ne najdem besede. Tisto nekaj, kar globoko v sebi smo.

»O bit usmili se nas in povej enkrat za vselej na glas,
kaj je smisel in namen kako je treba živet,
da bomo srečni in zdravi od glave do pet.« (Bit, Zmelkoow).

Točno to! Bit – Zmelkoow že vejo. BIT! BITI.

Ko samo si. In zdi se mi, da se takrat zgodijo prave stvari in predvsem, da se zgodi življenje. Tisto, ki nam je namenjeno. Kar pa ne pomeni pasivnosti in popolne brezbrižnosti, le sprejemanje.

Seveda biti sproščen in sprejemati v najtežjih trenutkih, ki nam jih prinaša življenje, ne uspe vedno. Nam telo že organsko ne dovoli, saj je globoko v nas evolucijsko zakoreninjena »beg ali boj« reakcija, ki nam omogoča eksistenco v najbolj osnovni obliki. Težava nastane, ko ta mehanizem tako zelo posvojimo, da ne znamo bivati drugače. Naravoslovci bi rekli, da nas obvladuje simpatični del živčnega sistema, psihologi, da smo pod kroničnim stresom, kar nas vodi v izgorelost, duhovne šole, da ne znamo živeti čuječe. Kakorkoli že, vse to drži.

Kako torej le biti in prepustiti življenju, da nam pokaže pot? Z vami lahko podelim le mojo izkušnjo. Vesela bom, če bo komu v pomoč, razmislek, ni pa nujno, da se boste vsi strinjali. Smo ljudje, pisana druščina duš, ki svoje bivanje na tem planetu vidimo vsak po svoje, s svojimi očali, katere pa je včasih vredno zamenjati, pa četudi se zdi, da nam še vedno služijo. Trendi se spreminjajo, stekla se podrsajo in ja, navezani smo nanje. Vendar verjemite, spremembe so vedno dobrodošle in poživijo naše življenje.

Z notranjim mirom se, kot sem omenila, bolj intenzivno ukvarjam že kar nekaj mesecev. Ukvarjam? Ja, ozaveščam lastne misli, se z njimi pogovarjam, kot da niso moje, jih opazujem in opazujem lasten čustveni, duševni ter telesni odziv nanje.

Misel je materija, vendar naj se s tem ukvarja področje kvantne fizike. Vendar kljub temu ne moremo mimo dejstva, da je misel v svojem bistvu resnično le električni impulz v možganih, ki pa sproži celoten val nam neznanih procesov v možganih in telesu, kar se posledično odraža na naših čustvih in nenazadnje dejanjih. Ko misli kot čisto fizični stvari, pripišemo osebno komponento, jo ovrednotimo glede na naše pretekle izkušnje in utrjene miselne vzorce (avtomatizem), lahko kaj hitro pristanemo stran od čuječega dojemanja svetadoživljanja, kjer ne vrednotimo, temveč le opazujemo. Našim mislim in čustvenemu odzivu pa vedno sledi tudi telesni odziv in posledično obnašanje, odgovor, ki ga pošljemo v okolje.

Torej – misel (materija) – čustvo (podaja osebnega pečata) – doživljanje (telesna reakcija na čustvo, obnašanje). In v tem kroženju se lahko zlahka izgubimo, ne da bi se tega sploh zavedali. Vse to postane naš »state of being« in pač smo: nesrečni, vstanemo z levo nogo, kriva je luna, krivi so drugi… Živimo avtomatsko in roko na srce, vidimo in doživimo le to, kar je sprogramirano v sistem našega avtopilota.

O lastnih mislih ne razmišljamo. Večinoma ne. Zakaj pa bi, če je bolj enostavno, da nas vodi avtopilot? Zdi se, da izgubimo manj časa in da je bolj enostavno. Stvari take pač so in mi gremo dalje. Z zamerami, travmami, dolgimi nosovi in velikimi rogovi.

Včasih potrebujemo samo, da smo. Opazovalci življenja in predvsem opazovalci lastnih misli.

Da sprejemamo in zgolj doživljamo. In ko zares sprejmemo – tako sebe, odgovornost za svoja dejanja, šibkosti in nenazadnje druge – takrat lahko resnično, iskreno damo in resnično, iskreno smo. In krog je sklenjen.

And we live happily ever after.

 

Zapis o muhicah…

V času od objave zadnjega bloga so se pisale in dogajale mnoge zgodbe, ki pa so še sveže, na momente sladko-grenke ali celo boleče in vsekakor še preveč krhke in občutljive, da bi ugledale luč sveta. Kam ti pospraviš take zgodbe? Jih založiš med kupe starih knjig? Jih sploh »zapišeš« ali se raje pretvarjaš, da se ne dogajajo ali da se niso nikoli zgodile? Jih morda zakoplješ globoko, ogradiš z zidovi, da do njih ni dostopa, da se odvijajo same, brez tvoje prisotnosti, nekje v globinah tvoje podzavesti? Pa lahko lahkotno bivaš na tak način? Jaz ne… In verjamem, da ti niti.

Pred nekaj meseci sem prejela vabilo za srečanje. 10. obletnica mature… F***. 10 let. Prešinilo me je. In začelo se je mukotrpno samoizpraševanje. Kaj sem počela? Kaj sem dosegla? Primerjanje, brskanje po spominih, … Kdo sem in kam grem? Sem se sploh kam premaknila? Priznam, precej nelagodna občutja. K sreči so trajala le malo časa, saj sem se hitro »zbrihtala« in opomnila, da sem, kljub mojim letom, doživela, spoznala in dosegla že marsikaj. In ne nujno, da so to otipljivi, materialni dosežki, na katerih družba gradi svoja nepisana pravila in marsikdaj potihoma z njimi izvaja neke vrste represijo, posebej na generaciji, kateri pripadam sama. O ja, in zrastla sem. Dorasla – marsikomu in marsičemu. A kljub temu, da se tega globoko zavedam, se mi še vedno zgodi, kar se mi je pred nekaj dnevi, ko mi je oseba, ki mi je izredno blizu povedala, da sem občudovanja vredna. Skoraj vedno ko to slišim, se, kljub zavedanju odgovora, nekaj v meni nekaj zgane in podvomi. Izprašuje. Zakaj? In tokrat sem vprašala na glas. A ne zato, da bi si s slišanim »pumpala« lastni ego, temveč zato, da izvem, katerih kvalitet pri sebi še nisem sposobna popolnoma dojeti in uvideti. In nenazadnje, zakaj tega nisem sposobna. Za nadaljevanje tega zapisa je nujno, da napišem tudi njen odgovor, čeprav bi se temu raje izognila, saj mi zveni kot samohvala (Ah. Si bom pa javno priznala, da sem totalna faca! 😊 ). No, naj vam razkrijem moje kvalitete v njenih očeh: pozitivna naravnanost, hop na noge po vsakem padcu in akcija. In potrpljenje, tako pravi. V takih situacijah je običajno moj odgovor: Kaj pa ‘češ druzga? Jok in na drevo?

Ne predstavljam si druge opcije, drugačnega odziva. Sama pri sebi si to razlagam kot eno izmed bistvenih tehnik preživetja, kot skrb za lasten obstoj.

In tukaj nastopi prava dilema…

Sprašujem se, kako reagirajo drugi. Dejstvo je, da ne glede na našo samozavest in trdno samopodobo potrebujemo nekoga, da se z njim primerjamo. Drugi nas nekako kalibrira. Kljub samoti, ki zna biti resnično zdravilna (a ne nujno enostavna!), potrebujemo družbo, potrebujemo merila za lažjo orientacijo. A misli se tukaj ne ustavijo…

A ni zgoraj naveden način delovanja normalen? Stremeti k boljšemu? Zavedam se, da je pot do tu dolga. Vsaj zame je bila. No, še bolj bi rekla intenzivna. Odvisno kaj ti prinese življenje. Pravijo, da samo toliko, kot lahko preneseš. In sprašujem se naprej… Kdo kroji našo »usodo«? Je dejansko zapisana? Če je, zakaj torej imamo svobodno voljo? Ali uvidimo stvari takrat, ko »nam je dano« oziroma, ko smo na to pripravljeni? Nas lastna volja pripelje do tega, da smo pripravljeni? Koliko moči imajo naše misli? Je odgovor »Tak/a pač sem.« na življenjske pripetljaje in situacije resnično dovolj in edino kar zmoremo?

Kaj nas bolj definira: to s čemer se rodimo ali to kar pridobimo tekom odraščanja?

Verjamem, da obča resnica tu ne obstaja. Rodimo se v družbo, ki nas posredno ali neposredno vzgaja. Iz okolja črpamo vzore, ki se lahko, če v okolju vztrajamo, spremenijo v VZORCE (seveda je jasno, da bo tukaj govora o škodljivih in ne o takih, ki nas kot mala bitja učijo, kako pravilno jesti, kakati, lulati…). Prvo tako okolje je (če imamo to srečo) družina in kot otroci pač nimamo nekih možnosti lastne izbire, z odraščanjem pa je ta izbira vedno večja in obsežnejša. Vztrajanje v istem okolju, krogu ljudi, vzorce le utrjuje. Če za trenutek pomislimo, kaj vzorec sploh je… Je nekaj kar se ponavlja, nekaj česar smo vajeni, torej rutina, nekaj znanega. Nekaj, kar ne prinaša vznemirjenja in na videz prinaša varnost – a tekom časa in izkušenj se lahko to izkaže za ravno nasprotno! Sprva se zdi, da stvari, ki smo jih vajeni ne jemljejo preveč energije, saj od nas ne zahtevajo nič, na kar bi se mogli na novo prilagoditi, ne terjajo napora, niti negotovosti. Mislim predvsem na naše mišljenje, čustvovanje, reakcije in posledično odločitve.

Naši možgani so na take odzive navajeni in resnično se zdi, da nam take ustaljene prakse vzamejo le malo moči. A pozor. Hitro se ulovimo v lastne mreže, ki jih spletejo vloga žrtve, namišljena nemoč in občutki krivde. In vse to nam sladostrastno pije ogromne zaloge vitalne energije. V kolikor ne najdemo vira energije, se nam obeta dno, zlom. Ali pač večno trpljenje in tavanje v lastnih vzorcih…

In kako naprej, če si želimo spremembe? Kako v tem vrtincu ponavljajočih se razmišljanj, čustvovanj in reakcij najti resničnega sebe? Pot do tja je podobna rahljanju pajkove mreže…

Lahko si zamislimo, da smo mala puhasta muhica (ali če vam je ljubše, čebelica 😉) nekje v središču pajkove mreže in potrebno je, da se prebijemo skozi celotno mrežo. Jah, odleteti pač ne moremo, ker so krilca že malce toga in jih nimamo kje pretegniti. Na prvi pogled se zdi mreža tako krha in nežna, a ko se želimo izviti iz nje vidimo, da je lepljiva in trdovratna. Potrebno je, da rahljamo nitko za nitko in z vsakim malim uspehom imamo okrog sebe več prostora, vse dokler ne poletimo na svobodo. Pustimo prispodobe…

Za spremembe potrebujemo vir, ki nam bo dal moči. In najbolj enostavno je, da se, ko je to le možno, ukvarjamo s stvarmi v katerih smo dobri. Tako bomo krepili lastno samozavest, se spoznavali, osrečevali sebe in verjamem, da tudi druge. Že če ne znamo peči piškotov, ki jih podarimo, lahko, ko smo srečni in pomirjeni sami s sabo, podarimo nasmeh!

Seveda pa so vzorci globoko zakoreninjeni in zgodi se, da ob trenutkih, ko je vsega preveč, smo utrujeni ali karkoli drugega, smuknejo nazaj iz naše podzavesti v razmišljanje… Takrat, takrat pa v prvo bojno linijo pošljemo samokontrolo! Opomnimo se, kaj nas dvigne in osreči. Spomnimo se, kako smo nelagodje pregnali nazadnje. Nikakor se ne prepustimo apatiji, razmišljanju in poglabljanju.

Vklopimo zavedanje. In ko pride bolečina, je nikar ne potlačimo. Potrebno je dobiti kanal, jo izraziti…

Kljub vsemu zapisanemu se še vedno sprašujem, kdaj se človek premakne, kdaj prične hoditi po poti lastnega zavedanja in zadovoljstva? Kdaj se izvije iz objema trdovratnih vzorcev? Pri sebi sem odkrila že ogromno, dela pa je še veliko… Zanima me vaše mnenje, izkušnje. In če ste pripravljeni to podeliti, pa čeprav virtualno, verjamem, da je to lahko v korist vsem.

Pa lep pozdrav do naslednjič!

 

Človek, objemi se!

 O sledeči tematiki intenzivno premišljujem že ogromno časa… A nekaj v meni se je ob misli, da položim karte pred sabo, upiralo, se obotavljalo, se potuhnilo in potem vedno znova vzklilo ob raznolikih priložnostih, ob raznolikih srečanjih. Tako je obenem zaokrožalo vsa razmišljanja, me opominjalo. Opominjalo, da zapišem, postrojim nemirne misli v pisane besede, ki ne pobegnejo, se ne zmedejo, ostanejo v spomin in opomin. Meni ali mogoče tudi tebi. Tema je preobsežna in mnogo prezahtevna za strnitev v kratek zapis. Sklepam pa, da je za to, da se s temo spopadem preko tipk, zmanjkovalo tudi poguma, saj sem vedela, da je ne obvladam v praksi, tako kot bi si želela. A živim, se trudim zavedati in se učim. Na izpitu iz tega poglavja, pa kljub moji najbolj pisani in intenzivni izkušnji zadnjega leta in pol, katera je neizprosen učitelj, še vedno pogosto padem. Toda s ponosom povem, da so tej padci popolnoma drugačni kot v preteklosti. Ne padam več tako globoko, običajno se spodtaknem in me bolečina le opomni na razgiban teren življenja. In če telebnem na nos, si oprostim svojo nerodnost, se zaradi nje ne bremenim in krivim tako kot sem se včasih.

Pogosto poslušamo vedno bolj popularne nasvete ali pa, boljše, mašila v pogovorih v stilu »Pa imej se rad/a« ali, da je ljubezen ena in edina rešitev. Naj se to nanaša na prekinitev določenega odnosa, službo, jemanje časa zase, znati reči ne… Noben pa ne zna izdati skrivnega recepta, ki razodeva kraje in sestavine, ki naj jih iščemo, da zmešamo to čudo večne in brezpogojne ljubezni do sebe! Jasno je, da trg kapitala ponuja produkte, storitve, s katerimi smo korak bližje osebnemu zadovoljstvu in obratno – brez katerih se, po njihovem mnenju, ne cenimo in ljubimo dovolj. A pustimo to za kdaj drugič…

Misija iskanja izgubljene ali pa nikoli najdene ljubezni do sebe, se začne v otroštvu. Začne se pri naših prepričanjih, ki mnogokrat niso naša, temveč prepričanja osnovne celice družbe, družine. Eden izmed mnogih takih primerov je, ko starši svoje neizživete ali neuresničene sanje nehote projecirajo na otroka. In ker želi ugajati, jim najverjetneje sledi. Ker pa to ni njegovo, seveda pade in obstane razočaran, prepričan, da je nevreden, neuspešen. Njegova podoba o sebi je z vsakim padcem bolj okrnjena. Druga skrajnost je nevzpodbudno okolje, kjer je otrok prepuščen sam sebi, počuti se neljubljen, nesprejet in tudi ta izjemno destruktivna sila, se prej ali slej obrne navznoter. A družinskih okolij je nešteto in vsako sproducira posameznika, ki prej ali slej (bolj ali manj) odraste in samostojno zakoraka v življenje… Starši so nam dali najboljše, kar so zmogli in znali. Pa tudi če ne. Kljub taki ali drugačni preteklosti, katera nedvomno vpliva na nas in na naš odnos do sebe, menim, da oklepanje in izgovarjanje na pretekle travme in spomine ni rešitev. Res je, da je fraza o pomembnosti tega trenutka bolj zgonjena od sosedovega mačka (ki se malo živ, a ponosen privleče domov po pestri noči). Toda dejstvo brez dvoma ostaja – odločamo lahko le o tem trenutku.

Neizpodbiten dokaz, da sebe nimamo dovolj radi je neprestano nelagodje, jamranje, foušarija, obrekovanje, pljuvanje, ruvanje in podobne družbene aktivnosti. Ne rečem, da kdaj ni fajn koga malce obirati ob kavi, toda le toliko, da se ne zaleti ob požirku 🙂 Če pa je to večinski del nekogaršnjega bivanja, je pa druga zgodba. Ob stokanju in jokanju iščemo napake pri drugih (v resnici so to naše lastnosti, ki si jih nočemo priznati oziroma se jih ne zavedamo) okrog sebe trosimo alegrene, ki oplazijo marsikoga v naši okolici, poleg tega pa zastrupljamo ozračje in segrevamo globalno klimo. Za boga, če nam je kaj do okolja in soljudi, prenehajmo takoj!

Naše življenjske energije ne znamo usmeriti k sebi, zato jo brezbrižno razmetavamo okrog. Če se tega zavemo, smo že na dobri poti! Če se stalno smilimo sami sebi, po določenem času rabimo brco v rit – kar pa ne pomeni, da zahtevamo preveč od sebe! V taki situaciji je potrebna mera samodiscipline in akcije, pasivnost še nobenega ni daleč pripeljala. In če nam te brce ne da kdo drugi, nam jo da življenje – preverjeno!

Eden izmed dobrih pokazateljev, da se nimamo dovolj radi je tudi sram. Sram, da ne zmoremo, sram, da smo zopet nekaj naredili narobe, sram lastnega telesa, sram biti to kar smo, sram izraziti mnenje,… Sram nas je plesati, sram nas je javno nastopati, sram nas je leči na travo v parku, sram nas je vprašati za nasvet, sram, sram, sram. Seveda to kaže na našo nizko samozavest in skrivljeno samopodobo, vendar naj se s temi termini ukvarjajo psihologi. Na drugem koncu se sramu roga občutek znan kot SamZmoremVse. Ali pa je ta na istem bregu reke…ne vem. Priznati sebi in drugim, da smo nemočni je nekako pokazatelj moči in zrelosti in nenazadnje ljubezni do sebe, saj se le tako ne krivimo in grajamo! In gremo čez ovire s pomočjo drugih, štuporamo ali z roko v roki – lepo je!

Velikokrat se sliši tudi, da nam um dela probleme, da um zamegli naš pravi notranji glas itd. Tako in podobno »letečo« terminologijo velikokrat zasledimo v new agevski duhovnosti. Seveda, naš um je lahko prava nadloga, kreira zgodbe, napihuje, nas trpinči…

Vendar ne smemo pozabiti, da je um naše največje gibalo in da nam je dan z namenom, da ga kvalitetno hranimo, naj bo to z dobro knjigo, učenjem nove veščine, raznolikimi znanji in mentalnimi izzivi.

Če ga bomo dan za dnem futrali z junk foodom alla Kmetija, Kardashians, trivialnostjo rumenih pisarij in osvajanje novih veščin ne bo preseglo uporabe najnovejših Insta filtrov, se nam ne piše dobro. Bolj kot um zaposlimo s kvalitetnimi stvarmi, manj »težav« bomo imeli sami s sabo! In ne pozabimo na ustvarjalnost, hobije… Naj bo to okopavanje vrta, kvačkanje, umetnost ali kaj bolj ekstremnega. Samo da, ko se le da, počnemo stvari, ki jih imamo radi!

Verjamem, da se vsi strinjamo, da imeti rad sebe, še zdaleč ni lahko. In kot vseh do sedaj, tudi tega zapisa ne bi bilo, če ne bi pisala po lastnih izkušnjah. Že mali koraki prinašajo uspehe. Tudi če so rane preteklosti prevelike, obstaja rešitev. Ni važno, če jo iščemo pri dobrem psihoterapevtu ali na domačem vrtu z motiko v roki ali z novimi teniskami na nogah med tekom po širnih travnikih… Važno je, da se zavemo, ne trmarimo in se premaknemo NAPREJ!

Naj živi ljubezen… in zdrava pamet!

 

Na lovu za duhovnostjo

Še en dan prepoln raznih misli. Občutek, da moram dati to iz sebe, je nevzdržen. Zaenkrat znam to najbolje skozi pisanje in zato verjamem, da je to moj kanal, obenem pa moje poslanstvo. Eno izmed mnogih? Mogoče. Nekatere še iščem med vsemi ostalimi iskanji in izpraševanji o smislu, miru, ravnovesju. Zadnje dni čutim, da je v moji glavi preveč informacij. Ne vem kam in kaj z njimi…mrgoli kot v panju. Najti mir zunaj ni težko, se pač umakneš. Najtežje je najti pot do miru v sebi in to tudi vzdrževati, ne glede na zunanje dogodke. Zaupati, ko se svet okrog tebe trese. Vprašanje, ki si ga v takih trenutkih postavim je, kaj je tokrat namenjeno, da se naučim? Aha, razumem. To. Verjamem, da reči resnično najbolj dojamemo skozi izkušnjo. Pride spoznanje, začutiš moč. Super. Preideš v stanje pomirjenosti, prijetnosti. Potem pa udari um in zopet malce požgečka temelje. Kje je sedaj ta blaženi mir in prepuščenost vseobsegajoči ljubezni?!

Preberi več Na lovu za duhovnostjo

“Ljuba kroglica pregelk, …”

Če bolezen sprejmeš in ji dovoliš, da te uči, zrasteš. In rasteš. Tako poskušam ob situacijah, ko me kdo ujezi, razumeti. Predvsem sebe in svoj odziv. Pa vendar se zgodi, da bi včasih najraje koga kam poslala! Recimo na travnik nabirat marjetice 🙂 Tudi take in drugačne laike, po možnosti brez sorodnih izkušenj, ki pametujejo v smislu “to bi pa šlo tudi drugače skozi”. Ne, dragi/a moj/a. Ne bi šlo, ker mi je bilo namenjeno. Ne razumeš? No, potrudi se. Potem so tu nekateri, na katere sem naletela s sprehajanjem po tej stranpoti mojega življenja, ki so kimali, a za hrbtom držali fige. Druga skrajnost. Taki, ki so vnaprej vedeli izid (zopet je govora o laikih). Sama pa sem svojo Pot postopoma sprejemala, se spopadala s tisoč in eno oviro v meni ali izven mene in se zato marsikaj naučila, dojela. Hvaležna sem vsem. Še posebej pa tistim, ki so mi stali ob strani in so še vedno tukaj. In nenazadnje, hvaležna sem uradni medicini (ja, tisti čez katero javnost tako rada pljuva, sploh v času trenutno aktualnega medijskega linča) in požvižgam se na vse teorije zarote, ki kažejo s prstom na pokvarjenost farmacevtske industrije. Seveda, svetu vlada kapital, ampak ni za pozabiti, da mastno služi tudi industrija prehranskih dodatkov, ki jih marsikdo z zavezanimi očmi grabi s polic ob pojavu vsakega novega trenda, ki ga na srebrnem pladnju servirajo mediji ali oglaševalske agencije. Da ne omenjam trga lepote, mode in večne mladosti, ki neprestano kroji nove, nedosegljive lepotne ideale. Bolj ima produkt čudno ime in tem dlje segajo njegove korenine, bolj je zanimiv za potrošnika. Redko kdo pa razume, da je daleč pred vsem in najboljše sprejemanje sebe in lastnega življenja.

img_8276

Zdi se mi, da danes vse preveč ljudi naivno poskuša neuspelo metodo Pike Nogavičke, ko je v upanju, da s prijateljčki ne bodo nikoli zrasli, jedla domnevno čarobne bonbončke. Obenem pa pozabljajo, da instant juha ni nikoli tako dobra kot prava, katera zahteva več časa in vloženega truda. Ko človek zboli ali pa naleti na kakšno hujšo oviro, bi se seveda najraje zatekel k čudežni tabletki. Am, am, am in že si tam! Kje? Na cilju vendar! Spet si zdrav, poskočen in vsi tvoji odnosi so lahko enciklopedijski primer zdravih odnosov. Vzorec lahko opazimo na čisto vseh področjih človekovega življenja. Medijski prostor je preplavljen z nasveti kako uspeti, biti srečen, večno mlad in pokat od pozitive. Če že ne kupite vseh revij za duhovno rast, samopomoč in zdravje, se dnevno predajte vsaj magični opojnosti pozitivnih afirmacij!

A ko bi le bilo tako enostavno… Bi bilo potem tudi tako zabavno? Ni ravno pravi izraz, pa vendar si bom dovolila malce (samo)ironije! Bi bilo tako enostavno tudi tako učinkovito? Mar ni vsaka težka izkušnja idealna priložnost, da se nekaj naučimo in zemljevid, ki pokaže, da bo potrebno stopiti korak nazaj in zbrati moči za en vzpon, takšen »za prav«? Na poti navzgor imamo ponavadi poln nahrbtnik krame, ki nam samo otežuje vzpon. Najpogosteje je to strah, ki izhaja iz pomanjkanja samozavesti, travm in slabih izkušenj, vpliv ega, ki se lahko odraža kot trma, ljubosumje, posesivnost, vztrajanje pri svojem prav, le zato, da oni na drugi strani nima in priljubljena vloga žrtve. »Joj, kako se življenje igra z mano, kako je nepravično in kruto?!« In seveda, krive so nič hudega sluteče zvezde. Baje tiste nesrečne. Samo nekaj mi pa tu ni čisto jasno. Toliko ljudi je nesrečnih, nebo pa je vseeno polno lepih, svetlih zvezdic…

Vlogo žrtve bi opredelila kot odsotnost odgovornosti. Razlogi za to so lahko različni, vendar največkrat je tu strah ali pa prepričanje o lastni superiornosti. Zgleda, da se vrtim v krogu, v katerem je več kot očitno, da je potrebno nekaj razrešiti. Spregledati, da lahko resnično vplivamo in spreminjamo le sebe, priznati lastne napake, a se obenem nikakor ne kriviti za njih, če so bile narejene iz nevednosti in ne zaradi potešitve lastnih egocentričnih vzgibov. Pokazati ranljivost in vprašati za pomoč. In tako smo spet na kavču z Egom in kramljamo…on vsekakor trdi, da to ne pride v poštev, ker vedno zmore sam! Na drugem fotelju sedi družbena Sprejemljivost, ki si mežika z družbenim Pričakovanjem. Tudi onadva imata veliko za povedati, vse prevečkrat nas ne pustita do besede, medtem ko se po televiziji vrti Big Brother ali kateri drugi resničnostni šov, ki manipulira z realnostjo in spodbuja ukvarjanje s tujimi življenji…

In potem poslušamo, kako se je potrebno v tem ponorelem svetu vrniti k sebi. Mimogrede, smo nori mi in naše dojemanje ali je resnično nora ta krogla na kateri živimo? Vprašanje s katerim se ukvarjam že kar nekaj časa je, kako na razumljiv način izraziti svojo izkušnjo, kako jo zapakirati, da bo nekomu prišla prav. In čisto vedno si odgovorim z vprašanjem, ali je to smiselno? Ali nas ne najbližje Sebi, našemu Jazu, Duši ali kakorkoli želite poimenovati »tisto nekaj«, pripelje izkušnja? Seveda, če se ji odpremo… In zopet postane konec kroga njegov začetek.

Hitrih in enostavnih rešitev za naše težave ni. Potrebno je pogledati celotno sliko in če ponazorim z zdravjem to pomeni, da ni dovolj, da spremenimo le prehrano, se ukvarjamo s športom ali usmerimo energijo samo na eno področje. Če se ne učimo, ne rastemo in naše gibanje se vrti v krogu, namesto da bi ga s svojimi odločitvami razdrli in dovolili življenju, da se povzpne spiralno navzgor. Osebno sem na vseh nivojih življenja doživela veliko preobrazbo, ki še traja. Pogled na svet je drugačen. Zaradi tega pa ne pravim, da sem boljša od kogarkoli drugega. Vsakemu od nas so v pravem trenutku podana spoznanja ali pa na pot poslani pravi ljudje. O tem, če sprejmemo ali ne, pa odločamo le sami. Vsekakor deljenje lastnih doživetij in spoznanj ne škodi, kvečjemu lahko za trenutek odpre oči ali pa dovoli nekomu, da lažje zadiha, spozna da ni sam. A vseeno trdno verjamem, da smo sami sebi lahko največji učitelji!

img_3323

En lep jesenski pozdrav do naslednjič 😉