Arhivi Kategorije: Uncategorized

Zapis o muhicah…

V času od objave zadnjega bloga so se pisale in dogajale mnoge zgodbe, ki pa so še sveže, na momente sladko-grenke ali celo boleče in vsekakor še preveč krhke in občutljive, da bi ugledale luč sveta. Kam ti pospraviš take zgodbe? Jih založiš med kupe starih knjig? Jih sploh »zapišeš« ali se raje pretvarjaš, da se ne dogajajo ali da se niso nikoli zgodile? Jih morda zakoplješ globoko, ogradiš z zidovi, da do njih ni dostopa, da se odvijajo same, brez tvoje prisotnosti, nekje v globinah tvoje podzavesti? Pa lahko lahkotno bivaš na tak način? Jaz ne… In verjamem, da ti niti.

Pred nekaj meseci sem prejela vabilo za srečanje. 10. obletnica mature… F***. 10 let. Prešinilo me je. In začelo se je mukotrpno samoizpraševanje. Kaj sem počela? Kaj sem dosegla? Primerjanje, brskanje po spominih, … Kdo sem in kam grem? Sem se sploh kam premaknila? Priznam, precej nelagodna občutja. K sreči so trajala le malo časa, saj sem se hitro »zbrihtala« in opomnila, da sem, kljub mojim letom, doživela, spoznala in dosegla že marsikaj. In ne nujno, da so to otipljivi, materialni dosežki, na katerih družba gradi svoja nepisana pravila in marsikdaj potihoma z njimi izvaja neke vrste represijo, posebej na generaciji, kateri pripadam sama. O ja, in zrastla sem. Dorasla – marsikomu in marsičemu. A kljub temu, da se tega globoko zavedam, se mi še vedno zgodi, kar se mi je pred nekaj dnevi, ko mi je oseba, ki mi je izredno blizu povedala, da sem občudovanja vredna. Skoraj vedno ko to slišim, se, kljub zavedanju odgovora, nekaj v meni nekaj zgane in podvomi. Izprašuje. Zakaj? In tokrat sem vprašala na glas. A ne zato, da bi si s slišanim »pumpala« lastni ego, temveč zato, da izvem, katerih kvalitet pri sebi še nisem sposobna popolnoma dojeti in uvideti. In nenazadnje, zakaj tega nisem sposobna. Za nadaljevanje tega zapisa je nujno, da napišem tudi njen odgovor, čeprav bi se temu raje izognila, saj mi zveni kot samohvala (Ah. Si bom pa javno priznala, da sem totalna faca! 😊 ). No, naj vam razkrijem moje kvalitete v njenih očeh: pozitivna naravnanost, hop na noge po vsakem padcu in akcija. In potrpljenje, tako pravi. V takih situacijah je običajno moj odgovor: Kaj pa ‘češ druzga? Jok in na drevo?

Ne predstavljam si druge opcije, drugačnega odziva. Sama pri sebi si to razlagam kot eno izmed bistvenih tehnik preživetja, kot skrb za lasten obstoj.

In tukaj nastopi prava dilema…

Sprašujem se, kako reagirajo drugi. Dejstvo je, da ne glede na našo samozavest in trdno samopodobo potrebujemo nekoga, da se z njim primerjamo. Drugi nas nekako kalibrira. Kljub samoti, ki zna biti resnično zdravilna (a ne nujno enostavna!), potrebujemo družbo, potrebujemo merila za lažjo orientacijo. A misli se tukaj ne ustavijo…

A ni zgoraj naveden način delovanja normalen? Stremeti k boljšemu? Zavedam se, da je pot do tu dolga. Vsaj zame je bila. No, še bolj bi rekla intenzivna. Odvisno kaj ti prinese življenje. Pravijo, da samo toliko, kot lahko preneseš. In sprašujem se naprej… Kdo kroji našo »usodo«? Je dejansko zapisana? Če je, zakaj torej imamo svobodno voljo? Ali uvidimo stvari takrat, ko »nam je dano« oziroma, ko smo na to pripravljeni? Nas lastna volja pripelje do tega, da smo pripravljeni? Koliko moči imajo naše misli? Je odgovor »Tak/a pač sem.« na življenjske pripetljaje in situacije resnično dovolj in edino kar zmoremo?

Kaj nas bolj definira: to s čemer se rodimo ali to kar pridobimo tekom odraščanja?

Verjamem, da obča resnica tu ne obstaja. Rodimo se v družbo, ki nas posredno ali neposredno vzgaja. Iz okolja črpamo vzore, ki se lahko, če v okolju vztrajamo, spremenijo v VZORCE (seveda je jasno, da bo tukaj govora o škodljivih in ne o takih, ki nas kot mala bitja učijo, kako pravilno jesti, kakati, lulati…). Prvo tako okolje je (če imamo to srečo) družina in kot otroci pač nimamo nekih možnosti lastne izbire, z odraščanjem pa je ta izbira vedno večja in obsežnejša. Vztrajanje v istem okolju, krogu ljudi, vzorce le utrjuje. Če za trenutek pomislimo, kaj vzorec sploh je… Je nekaj kar se ponavlja, nekaj česar smo vajeni, torej rutina, nekaj znanega. Nekaj, kar ne prinaša vznemirjenja in na videz prinaša varnost – a tekom časa in izkušenj se lahko to izkaže za ravno nasprotno! Sprva se zdi, da stvari, ki smo jih vajeni ne jemljejo preveč energije, saj od nas ne zahtevajo nič, na kar bi se mogli na novo prilagoditi, ne terjajo napora, niti negotovosti. Mislim predvsem na naše mišljenje, čustvovanje, reakcije in posledično odločitve.

Naši možgani so na take odzive navajeni in resnično se zdi, da nam take ustaljene prakse vzamejo le malo moči. A pozor. Hitro se ulovimo v lastne mreže, ki jih spletejo vloga žrtve, namišljena nemoč in občutki krivde. In vse to nam sladostrastno pije ogromne zaloge vitalne energije. V kolikor ne najdemo vira energije, se nam obeta dno, zlom. Ali pač večno trpljenje in tavanje v lastnih vzorcih…

In kako naprej, če si želimo spremembe? Kako v tem vrtincu ponavljajočih se razmišljanj, čustvovanj in reakcij najti resničnega sebe? Pot do tja je podobna rahljanju pajkove mreže…

Lahko si zamislimo, da smo mala puhasta muhica (ali če vam je ljubše, čebelica 😉) nekje v središču pajkove mreže in potrebno je, da se prebijemo skozi celotno mrežo. Jah, odleteti pač ne moremo, ker so krilca že malce toga in jih nimamo kje pretegniti. Na prvi pogled se zdi mreža tako krha in nežna, a ko se želimo izviti iz nje vidimo, da je lepljiva in trdovratna. Potrebno je, da rahljamo nitko za nitko in z vsakim malim uspehom imamo okrog sebe več prostora, vse dokler ne poletimo na svobodo. Pustimo prispodobe…

Za spremembe potrebujemo vir, ki nam bo dal moči. In najbolj enostavno je, da se, ko je to le možno, ukvarjamo s stvarmi v katerih smo dobri. Tako bomo krepili lastno samozavest, se spoznavali, osrečevali sebe in verjamem, da tudi druge. Že če ne znamo peči piškotov, ki jih podarimo, lahko, ko smo srečni in pomirjeni sami s sabo, podarimo nasmeh!

Seveda pa so vzorci globoko zakoreninjeni in zgodi se, da ob trenutkih, ko je vsega preveč, smo utrujeni ali karkoli drugega, smuknejo nazaj iz naše podzavesti v razmišljanje… Takrat, takrat pa v prvo bojno linijo pošljemo samokontrolo! Opomnimo se, kaj nas dvigne in osreči. Spomnimo se, kako smo nelagodje pregnali nazadnje. Nikakor se ne prepustimo apatiji, razmišljanju in poglabljanju.

Vklopimo zavedanje. In ko pride bolečina, je nikar ne potlačimo. Potrebno je dobiti kanal, jo izraziti…

Kljub vsemu zapisanemu se še vedno sprašujem, kdaj se človek premakne, kdaj prične hoditi po poti lastnega zavedanja in zadovoljstva? Kdaj se izvije iz objema trdovratnih vzorcev? Pri sebi sem odkrila že ogromno, dela pa je še veliko… Zanima me vaše mnenje, izkušnje. In če ste pripravljeni to podeliti, pa čeprav virtualno, verjamem, da je to lahko v korist vsem.

Pa lep pozdrav do naslednjič!

 

Človek, objemi se!

 O sledeči tematiki intenzivno premišljujem že ogromno časa… A nekaj v meni se je ob misli, da položim karte pred sabo, upiralo, se obotavljalo, se potuhnilo in potem vedno znova vzklilo ob raznolikih priložnostih, ob raznolikih srečanjih. Tako je obenem zaokrožalo vsa razmišljanja, me opominjalo. Opominjalo, da zapišem, postrojim nemirne misli v pisane besede, ki ne pobegnejo, se ne zmedejo, ostanejo v spomin in opomin. Meni ali mogoče tudi tebi. Tema je preobsežna in mnogo prezahtevna za strnitev v kratek zapis. Sklepam pa, da je za to, da se s temo spopadem preko tipk, zmanjkovalo tudi poguma, saj sem vedela, da je ne obvladam v praksi, tako kot bi si želela. A živim, se trudim zavedati in se učim. Na izpitu iz tega poglavja, pa kljub moji najbolj pisani in intenzivni izkušnji zadnjega leta in pol, katera je neizprosen učitelj, še vedno pogosto padem. Toda s ponosom povem, da so tej padci popolnoma drugačni kot v preteklosti. Ne padam več tako globoko, običajno se spodtaknem in me bolečina le opomni na razgiban teren življenja. In če telebnem na nos, si oprostim svojo nerodnost, se zaradi nje ne bremenim in krivim tako kot sem se včasih.

Pogosto poslušamo vedno bolj popularne nasvete ali pa, boljše, mašila v pogovorih v stilu »Pa imej se rad/a« ali, da je ljubezen ena in edina rešitev. Naj se to nanaša na prekinitev določenega odnosa, službo, jemanje časa zase, znati reči ne… Noben pa ne zna izdati skrivnega recepta, ki razodeva kraje in sestavine, ki naj jih iščemo, da zmešamo to čudo večne in brezpogojne ljubezni do sebe! Jasno je, da trg kapitala ponuja produkte, storitve, s katerimi smo korak bližje osebnemu zadovoljstvu in obratno – brez katerih se, po njihovem mnenju, ne cenimo in ljubimo dovolj. A pustimo to za kdaj drugič…

Misija iskanja izgubljene ali pa nikoli najdene ljubezni do sebe, se začne v otroštvu. Začne se pri naših prepričanjih, ki mnogokrat niso naša, temveč prepričanja osnovne celice družbe, družine. Eden izmed mnogih takih primerov je, ko starši svoje neizživete ali neuresničene sanje nehote projecirajo na otroka. In ker želi ugajati, jim najverjetneje sledi. Ker pa to ni njegovo, seveda pade in obstane razočaran, prepričan, da je nevreden, neuspešen. Njegova podoba o sebi je z vsakim padcem bolj okrnjena. Druga skrajnost je nevzpodbudno okolje, kjer je otrok prepuščen sam sebi, počuti se neljubljen, nesprejet in tudi ta izjemno destruktivna sila, se prej ali slej obrne navznoter. A družinskih okolij je nešteto in vsako sproducira posameznika, ki prej ali slej (bolj ali manj) odraste in samostojno zakoraka v življenje… Starši so nam dali najboljše, kar so zmogli in znali. Pa tudi če ne. Kljub taki ali drugačni preteklosti, katera nedvomno vpliva na nas in na naš odnos do sebe, menim, da oklepanje in izgovarjanje na pretekle travme in spomine ni rešitev. Res je, da je fraza o pomembnosti tega trenutka bolj zgonjena od sosedovega mačka (ki se malo živ, a ponosen privleče domov po pestri noči). Toda dejstvo brez dvoma ostaja – odločamo lahko le o tem trenutku.

Neizpodbiten dokaz, da sebe nimamo dovolj radi je neprestano nelagodje, jamranje, foušarija, obrekovanje, pljuvanje, ruvanje in podobne družbene aktivnosti. Ne rečem, da kdaj ni fajn koga malce obirati ob kavi, toda le toliko, da se ne zaleti ob požirku 🙂 Če pa je to večinski del nekogaršnjega bivanja, je pa druga zgodba. Ob stokanju in jokanju iščemo napake pri drugih (v resnici so to naše lastnosti, ki si jih nočemo priznati oziroma se jih ne zavedamo) okrog sebe trosimo alegrene, ki oplazijo marsikoga v naši okolici, poleg tega pa zastrupljamo ozračje in segrevamo globalno klimo. Za boga, če nam je kaj do okolja in soljudi, prenehajmo takoj!

Naše življenjske energije ne znamo usmeriti k sebi, zato jo brezbrižno razmetavamo okrog. Če se tega zavemo, smo že na dobri poti! Če se stalno smilimo sami sebi, po določenem času rabimo brco v rit – kar pa ne pomeni, da zahtevamo preveč od sebe! V taki situaciji je potrebna mera samodiscipline in akcije, pasivnost še nobenega ni daleč pripeljala. In če nam te brce ne da kdo drugi, nam jo da življenje – preverjeno!

Eden izmed dobrih pokazateljev, da se nimamo dovolj radi je tudi sram. Sram, da ne zmoremo, sram, da smo zopet nekaj naredili narobe, sram lastnega telesa, sram biti to kar smo, sram izraziti mnenje,… Sram nas je plesati, sram nas je javno nastopati, sram nas je leči na travo v parku, sram nas je vprašati za nasvet, sram, sram, sram. Seveda to kaže na našo nizko samozavest in skrivljeno samopodobo, vendar naj se s temi termini ukvarjajo psihologi. Na drugem koncu se sramu roga občutek znan kot SamZmoremVse. Ali pa je ta na istem bregu reke…ne vem. Priznati sebi in drugim, da smo nemočni je nekako pokazatelj moči in zrelosti in nenazadnje ljubezni do sebe, saj se le tako ne krivimo in grajamo! In gremo čez ovire s pomočjo drugih, štuporamo ali z roko v roki – lepo je!

Velikokrat se sliši tudi, da nam um dela probleme, da um zamegli naš pravi notranji glas itd. Tako in podobno »letečo« terminologijo velikokrat zasledimo v new agevski duhovnosti. Seveda, naš um je lahko prava nadloga, kreira zgodbe, napihuje, nas trpinči…

Vendar ne smemo pozabiti, da je um naše največje gibalo in da nam je dan z namenom, da ga kvalitetno hranimo, naj bo to z dobro knjigo, učenjem nove veščine, raznolikimi znanji in mentalnimi izzivi.

Če ga bomo dan za dnem futrali z junk foodom alla Kmetija, Kardashians, trivialnostjo rumenih pisarij in osvajanje novih veščin ne bo preseglo uporabe najnovejših Insta filtrov, se nam ne piše dobro. Bolj kot um zaposlimo s kvalitetnimi stvarmi, manj »težav« bomo imeli sami s sabo! In ne pozabimo na ustvarjalnost, hobije… Naj bo to okopavanje vrta, kvačkanje, umetnost ali kaj bolj ekstremnega. Samo da, ko se le da, počnemo stvari, ki jih imamo radi!

Verjamem, da se vsi strinjamo, da imeti rad sebe, še zdaleč ni lahko. In kot vseh do sedaj, tudi tega zapisa ne bi bilo, če ne bi pisala po lastnih izkušnjah. Že mali koraki prinašajo uspehe. Tudi če so rane preteklosti prevelike, obstaja rešitev. Ni važno, če jo iščemo pri dobrem psihoterapevtu ali na domačem vrtu z motiko v roki ali z novimi teniskami na nogah med tekom po širnih travnikih… Važno je, da se zavemo, ne trmarimo in se premaknemo NAPREJ!

Naj živi ljubezen… in zdrava pamet!

 

Na lovu za duhovnostjo

Še en dan prepoln raznih misli. Občutek, da moram dati to iz sebe, je nevzdržen. Zaenkrat znam to najbolje skozi pisanje in zato verjamem, da je to moj kanal, obenem pa moje poslanstvo. Eno izmed mnogih? Mogoče. Nekatere še iščem med vsemi ostalimi iskanji in izpraševanji o smislu, miru, ravnovesju. Zadnje dni čutim, da je v moji glavi preveč informacij. Ne vem kam in kaj z njimi…mrgoli kot v panju. Najti mir zunaj ni težko, se pač umakneš. Najtežje je najti pot do miru v sebi in to tudi vzdrževati, ne glede na zunanje dogodke. Zaupati, ko se svet okrog tebe trese. Vprašanje, ki si ga v takih trenutkih postavim je, kaj je tokrat namenjeno, da se naučim? Aha, razumem. To. Verjamem, da reči resnično najbolj dojamemo skozi izkušnjo. Pride spoznanje, začutiš moč. Super. Preideš v stanje pomirjenosti, prijetnosti. Potem pa udari um in zopet malce požgečka temelje. Kje je sedaj ta blaženi mir in prepuščenost vseobsegajoči ljubezni?!

Preberi več Na lovu za duhovnostjo

“Ljuba kroglica pregelk, …”

Če bolezen sprejmeš in ji dovoliš, da te uči, zrasteš. In rasteš. Tako poskušam ob situacijah, ko me kdo ujezi, razumeti. Predvsem sebe in svoj odziv. Pa vendar se zgodi, da bi včasih najraje koga kam poslala! Recimo na travnik nabirat marjetice 🙂 Tudi take in drugačne laike, po možnosti brez sorodnih izkušenj, ki pametujejo v smislu “to bi pa šlo tudi drugače skozi”. Ne, dragi/a moj/a. Ne bi šlo, ker mi je bilo namenjeno. Ne razumeš? No, potrudi se. Potem so tu nekateri, na katere sem naletela s sprehajanjem po tej stranpoti mojega življenja, ki so kimali, a za hrbtom držali fige. Druga skrajnost. Taki, ki so vnaprej vedeli izid (zopet je govora o laikih). Sama pa sem svojo Pot postopoma sprejemala, se spopadala s tisoč in eno oviro v meni ali izven mene in se zato marsikaj naučila, dojela. Hvaležna sem vsem. Še posebej pa tistim, ki so mi stali ob strani in so še vedno tukaj. In nenazadnje, hvaležna sem uradni medicini (ja, tisti čez katero javnost tako rada pljuva, sploh v času trenutno aktualnega medijskega linča) in požvižgam se na vse teorije zarote, ki kažejo s prstom na pokvarjenost farmacevtske industrije. Seveda, svetu vlada kapital, ampak ni za pozabiti, da mastno služi tudi industrija prehranskih dodatkov, ki jih marsikdo z zavezanimi očmi grabi s polic ob pojavu vsakega novega trenda, ki ga na srebrnem pladnju servirajo mediji ali oglaševalske agencije. Da ne omenjam trga lepote, mode in večne mladosti, ki neprestano kroji nove, nedosegljive lepotne ideale. Bolj ima produkt čudno ime in tem dlje segajo njegove korenine, bolj je zanimiv za potrošnika. Redko kdo pa razume, da je daleč pred vsem in najboljše sprejemanje sebe in lastnega življenja.

img_8276

Zdi se mi, da danes vse preveč ljudi naivno poskuša neuspelo metodo Pike Nogavičke, ko je v upanju, da s prijateljčki ne bodo nikoli zrasli, jedla domnevno čarobne bonbončke. Obenem pa pozabljajo, da instant juha ni nikoli tako dobra kot prava, katera zahteva več časa in vloženega truda. Ko človek zboli ali pa naleti na kakšno hujšo oviro, bi se seveda najraje zatekel k čudežni tabletki. Am, am, am in že si tam! Kje? Na cilju vendar! Spet si zdrav, poskočen in vsi tvoji odnosi so lahko enciklopedijski primer zdravih odnosov. Vzorec lahko opazimo na čisto vseh področjih človekovega življenja. Medijski prostor je preplavljen z nasveti kako uspeti, biti srečen, večno mlad in pokat od pozitive. Če že ne kupite vseh revij za duhovno rast, samopomoč in zdravje, se dnevno predajte vsaj magični opojnosti pozitivnih afirmacij!

A ko bi le bilo tako enostavno… Bi bilo potem tudi tako zabavno? Ni ravno pravi izraz, pa vendar si bom dovolila malce (samo)ironije! Bi bilo tako enostavno tudi tako učinkovito? Mar ni vsaka težka izkušnja idealna priložnost, da se nekaj naučimo in zemljevid, ki pokaže, da bo potrebno stopiti korak nazaj in zbrati moči za en vzpon, takšen »za prav«? Na poti navzgor imamo ponavadi poln nahrbtnik krame, ki nam samo otežuje vzpon. Najpogosteje je to strah, ki izhaja iz pomanjkanja samozavesti, travm in slabih izkušenj, vpliv ega, ki se lahko odraža kot trma, ljubosumje, posesivnost, vztrajanje pri svojem prav, le zato, da oni na drugi strani nima in priljubljena vloga žrtve. »Joj, kako se življenje igra z mano, kako je nepravično in kruto?!« In seveda, krive so nič hudega sluteče zvezde. Baje tiste nesrečne. Samo nekaj mi pa tu ni čisto jasno. Toliko ljudi je nesrečnih, nebo pa je vseeno polno lepih, svetlih zvezdic…

Vlogo žrtve bi opredelila kot odsotnost odgovornosti. Razlogi za to so lahko različni, vendar največkrat je tu strah ali pa prepričanje o lastni superiornosti. Zgleda, da se vrtim v krogu, v katerem je več kot očitno, da je potrebno nekaj razrešiti. Spregledati, da lahko resnično vplivamo in spreminjamo le sebe, priznati lastne napake, a se obenem nikakor ne kriviti za njih, če so bile narejene iz nevednosti in ne zaradi potešitve lastnih egocentričnih vzgibov. Pokazati ranljivost in vprašati za pomoč. In tako smo spet na kavču z Egom in kramljamo…on vsekakor trdi, da to ne pride v poštev, ker vedno zmore sam! Na drugem fotelju sedi družbena Sprejemljivost, ki si mežika z družbenim Pričakovanjem. Tudi onadva imata veliko za povedati, vse prevečkrat nas ne pustita do besede, medtem ko se po televiziji vrti Big Brother ali kateri drugi resničnostni šov, ki manipulira z realnostjo in spodbuja ukvarjanje s tujimi življenji…

In potem poslušamo, kako se je potrebno v tem ponorelem svetu vrniti k sebi. Mimogrede, smo nori mi in naše dojemanje ali je resnično nora ta krogla na kateri živimo? Vprašanje s katerim se ukvarjam že kar nekaj časa je, kako na razumljiv način izraziti svojo izkušnjo, kako jo zapakirati, da bo nekomu prišla prav. In čisto vedno si odgovorim z vprašanjem, ali je to smiselno? Ali nas ne najbližje Sebi, našemu Jazu, Duši ali kakorkoli želite poimenovati »tisto nekaj«, pripelje izkušnja? Seveda, če se ji odpremo… In zopet postane konec kroga njegov začetek.

Hitrih in enostavnih rešitev za naše težave ni. Potrebno je pogledati celotno sliko in če ponazorim z zdravjem to pomeni, da ni dovolj, da spremenimo le prehrano, se ukvarjamo s športom ali usmerimo energijo samo na eno področje. Če se ne učimo, ne rastemo in naše gibanje se vrti v krogu, namesto da bi ga s svojimi odločitvami razdrli in dovolili življenju, da se povzpne spiralno navzgor. Osebno sem na vseh nivojih življenja doživela veliko preobrazbo, ki še traja. Pogled na svet je drugačen. Zaradi tega pa ne pravim, da sem boljša od kogarkoli drugega. Vsakemu od nas so v pravem trenutku podana spoznanja ali pa na pot poslani pravi ljudje. O tem, če sprejmemo ali ne, pa odločamo le sami. Vsekakor deljenje lastnih doživetij in spoznanj ne škodi, kvečjemu lahko za trenutek odpre oči ali pa dovoli nekomu, da lažje zadiha, spozna da ni sam. A vseeno trdno verjamem, da smo sami sebi lahko največji učitelji!

img_3323

En lep jesenski pozdrav do naslednjič 😉

Bežen razmislek o globinah, plitvinah in krivinah

Govori se, da deklica v milnem mehurčku počasi potuje z vetrom proti sanjam, medtem pa jaz že nekaj dni razmišljam, o čemu pisati. Pa ne da ne bi bilo idej, prav nasprotno. Mnogo jih roji v zgornjem nadstropju, a kot vedno rabijo dozoreti, da same padejo z drevesa misli, ko so pripravljene. Ravno v teh prelepih jesenskih dneh so postale dovolj sočne in dozorele so skupaj z grozdjem. V upanju, da se še tistim najbolj zaprtim razrahljajo misli in razveže jezik, ponujam že skoraj polno čašico, naj nje vsebina veselo preskoči sinapse in naredi klik! Želim si, da so tej zapisi povod za razmislek ali pa se vsaj začutijo.

Velikokrat se mi med opazovanjem realnega ali še posebej virtualnega sveta, ki je nenazadnje tudi odsev prvega, zazdi, da ljudje premalo razmišljajo, se bojijo širiti obzorja ali pa enostavno raje izberejo poležavanje v conah udobja, tavanje po že neštetokrat prehojenih poteh, kjer za vogalom čakajo vedno iste, zaprašene stvari, zastarela in že malce žarka prepričanja. Tako lepo je, ko na pot pridejo ljudje, s katerimi se lahko zapleteš v pogovore, ki presegajo vreme, ki nikoli ni pravo, šefe, ki najedajo, službo, ki je kriva za nelagodje in da ne pozabim politike, ki nas baje tako ali drugače vodi v propad. Ljudje, ki razmišljajo in se pasejo izven postavljenih ogradic in so radovedni-oni so vir navdiha, dajejo od sebe tisto ustvarjalno energijo in ne zgolj kritizirajo, se zgražajo nad dejanji drugih, tekmujejo, kdo pljune dlje… Seveda je še več takih “pogumnih“ za sijočimi ekrani, ki poleg nekaterih drugih faktorjev, še dodatno zaslepijo pravo, čisto naravo človeka. Preveč je širjenja popolnoma nepomembnih informacij (kljub temu, da so ljudem blizu različne stvari, so nekatere objave več kot očitno same sebi namen), ter negativizma v obliki rasizmov, seksizmov in podobne navlake. Lepljenje “čustvenih“ nalepk, kot da so virtualni zidovi album Životinjskega carstva, pa bi lahko postalo nova športna disciplina! Ne razumite narobe ali preveč osebno, ker verjamem, da te beštjice skakljajo po Facebook zidovih čisto dobronamerno…just sayin’ 🙂

Velika večina ljudi, ki so me do sedaj vprašali, kaj sem študirala, so vedno postavili še podvprašanje: “Kaj pa je antropologija?”. Kar se niti ne zdi nič takega, če kar nekajkrat ne bi sledil temu še komentar začinjen z začudenjem, včasih celo odtenkom posmeha. ”Ja kaj si pa šla to študirat, saj ne boš dobila službe!?” Seveda jo bom. In če slučajno ne najdem take, kjer bom lahko živela sebe v korist družbe, si jo bom ustvarila sama. Za antropologijo sem se odločila zato, da z zaletom preskočim meje kulture in družbe. Zato, da bo moj pogled segel dlje od sosedovega praga, katerega naj si sosed pometa sam, in dlje od njegove krave, za katero si marsikdo želi, da reva crkne. Zato, da bom več čutila in razumela, da bo moje življenje bolj pisano in ne črno belo, niti v odtenkih sive, pa čeprav jih je vseh 50. Nikoli ne bom pozabila prvega dne faksa, ko nam je bilo rečeno, da bomo slišali mnogo teorij, a naj sami izberemo, katera bo tista naša. Ja, resnic je več in za vsakega je njegova lastna sveta. Ampak povej mi tvojo, jaz bom tebi svojo…in zelo verjetno je, da bosta skupaj zaživeli in se radi imeli, ustvarili nekaj plodnega.

Nekaj dni nazaj sem se pogovarjala s fantom, katerega je, tako kot mene, v mladih letih presenetila krvna bolezen. Tekom pogovora mi je zastavil vprašanje, za katero je sprva menil, da je zelo intimno. In sicer se je nanašalo na prvotno soočanje z boleznijo, ko se vprašaš  ”Zakaj ravno jaz?”. Sama sem si nanj odgovorila, še preden sem si ga postavila (o tej temi mogoče kdaj drugič), kar pa ne pomeni, da je bil začetek lahek. Daleč od tega, vendar pustimo to, saj sem o temu že pisala. Vprašanje pa niti ni tako intimno ozirama ni dobro, da je. Če pride do težkih stvari, se je potrebno pogovarjati, zaupati, kričati, jokati, početi nekaj, da gre bolečina ven, da čim prej dojameš in greš naprej. Zdravljenje telesa odpravlja posledice, vendar z vsakim dnem trdneje verjamem, da je bolezen skoraj vedno izraz neravnovesja celotnega človeškega bitja. Moje življenje še ni običajno in še vedno sem ”zaznamovana“, ko se ob večerih sprehajam in se nekateri nemi pogledi ustavljajo na meni. Morda zato, ker sem se izpostavila in povedala svojo zgodbo na glas, vprašala za pomoč. Tega se ne sramujem ali skrivam, kvečjemu sem vesela, saj me je ta izkušnja veliko naučila, mi pripeljala mnogo čudovitih ljudi, prav takih, kot jih opisujem zgoraj. In nenazadnje mi je omogočila, da sem iz te ali zaradi te epizode mojega življenja naredila že kar nekaj dobrega, tako zase kot za druge. Najverjetneje pa so razlog nemih in malce začudenih pogledov še vedno zelo kratki lasje, ki neznancem govorijo svojo zgodbo. Ja, imela sem raka. Vsem takim namenim širok nasmeh in pozdrav, a se njihov odzdrav pričakovano kar malce zatakne v grlu. In jaz se v tem trenutku prav zabavam, a obenem čudim tej prevečkrat omejeni človeški naravi! In mislim, da je prav sedaj napočil čas, da tokratni zapis zaključim. No, pravzaprav sem ravno ugotovila, da je začetek zapisa lahko njegov konec in da se nekje med njima skriva tisto, kar sem danes želela dati.

tjasa1

Še dolgo bo trajalo, da bo moje življenje povsem ”normalno”, a nikoli več takšno kot je bilo! Bo mehkejše, slajše, bolj pisano, bolj pestro, bolj cenjeno in bo tukaj in sedaj! Da pa bo čašica resnično polna prilagam še precej drzen citat nedavno prebrane knjige:

”Stiska, nesreča in bolezen so nam torej v blagor in prav bi bilo zavidati komu njegovo nesrečo, ne pa njegove sreče. /…/ Šele v trpljenju lahko spoznamo naše napake in zmote, trpljenje pospešuje naš razvoj, nas vodi zmerom bližje k odrešitvi, to se pravi k spoznanju resnice, ki potem odstrani trpljenje in na njegovo mesto postavi najglobljo spokojnost, mir in samoumevnost.”

(M. Kojc, Učbenik življenja)

Jaz svojo resnico v tem primeru poznam. Kakšna pa je vaša?

Na zdravje!