Bežen razmislek o globinah, plitvinah in krivinah

Govori se, da deklica v milnem mehurčku počasi potuje z vetrom proti sanjam, medtem pa jaz že nekaj dni razmišljam, o čemu pisati. Pa ne da ne bi bilo idej, prav nasprotno. Mnogo jih roji v zgornjem nadstropju, a kot vedno rabijo dozoreti, da same padejo z drevesa misli, ko so pripravljene. Ravno v teh prelepih jesenskih dneh so postale dovolj sočne in dozorele so skupaj z grozdjem. V upanju, da se še tistim najbolj zaprtim razrahljajo misli in razveže jezik, ponujam že skoraj polno čašico, naj nje vsebina veselo preskoči sinapse in naredi klik! Želim si, da so tej zapisi povod za razmislek ali pa se vsaj začutijo.

Velikokrat se mi med opazovanjem realnega ali še posebej virtualnega sveta, ki je nenazadnje tudi odsev prvega, zazdi, da ljudje premalo razmišljajo, se bojijo širiti obzorja ali pa enostavno raje izberejo poležavanje v conah udobja, tavanje po že neštetokrat prehojenih poteh, kjer za vogalom čakajo vedno iste, zaprašene stvari, zastarela in že malce žarka prepričanja. Tako lepo je, ko na pot pridejo ljudje, s katerimi se lahko zapleteš v pogovore, ki presegajo vreme, ki nikoli ni pravo, šefe, ki najedajo, službo, ki je kriva za nelagodje in da ne pozabim politike, ki nas baje tako ali drugače vodi v propad. Ljudje, ki razmišljajo in se pasejo izven postavljenih ogradic in so radovedni-oni so vir navdiha, dajejo od sebe tisto ustvarjalno energijo in ne zgolj kritizirajo, se zgražajo nad dejanji drugih, tekmujejo, kdo pljune dlje… Seveda je še več takih “pogumnih“ za sijočimi ekrani, ki poleg nekaterih drugih faktorjev, še dodatno zaslepijo pravo, čisto naravo človeka. Preveč je širjenja popolnoma nepomembnih informacij (kljub temu, da so ljudem blizu različne stvari, so nekatere objave več kot očitno same sebi namen), ter negativizma v obliki rasizmov, seksizmov in podobne navlake. Lepljenje “čustvenih“ nalepk, kot da so virtualni zidovi album Životinjskega carstva, pa bi lahko postalo nova športna disciplina! Ne razumite narobe ali preveč osebno, ker verjamem, da te beštjice skakljajo po Facebook zidovih čisto dobronamerno…just sayin’ 🙂

Velika večina ljudi, ki so me do sedaj vprašali, kaj sem študirala, so vedno postavili še podvprašanje: “Kaj pa je antropologija?”. Kar se niti ne zdi nič takega, če kar nekajkrat ne bi sledil temu še komentar začinjen z začudenjem, včasih celo odtenkom posmeha. ”Ja kaj si pa šla to študirat, saj ne boš dobila službe!?” Seveda jo bom. In če slučajno ne najdem take, kjer bom lahko živela sebe v korist družbe, si jo bom ustvarila sama. Za antropologijo sem se odločila zato, da z zaletom preskočim meje kulture in družbe. Zato, da bo moj pogled segel dlje od sosedovega praga, katerega naj si sosed pometa sam, in dlje od njegove krave, za katero si marsikdo želi, da reva crkne. Zato, da bom več čutila in razumela, da bo moje življenje bolj pisano in ne črno belo, niti v odtenkih sive, pa čeprav jih je vseh 50. Nikoli ne bom pozabila prvega dne faksa, ko nam je bilo rečeno, da bomo slišali mnogo teorij, a naj sami izberemo, katera bo tista naša. Ja, resnic je več in za vsakega je njegova lastna sveta. Ampak povej mi tvojo, jaz bom tebi svojo…in zelo verjetno je, da bosta skupaj zaživeli in se radi imeli, ustvarili nekaj plodnega.

Nekaj dni nazaj sem se pogovarjala s fantom, katerega je, tako kot mene, v mladih letih presenetila krvna bolezen. Tekom pogovora mi je zastavil vprašanje, za katero je sprva menil, da je zelo intimno. In sicer se je nanašalo na prvotno soočanje z boleznijo, ko se vprašaš  ”Zakaj ravno jaz?”. Sama sem si nanj odgovorila, še preden sem si ga postavila (o tej temi mogoče kdaj drugič), kar pa ne pomeni, da je bil začetek lahek. Daleč od tega, vendar pustimo to, saj sem o temu že pisala. Vprašanje pa niti ni tako intimno ozirama ni dobro, da je. Če pride do težkih stvari, se je potrebno pogovarjati, zaupati, kričati, jokati, početi nekaj, da gre bolečina ven, da čim prej dojameš in greš naprej. Zdravljenje telesa odpravlja posledice, vendar z vsakim dnem trdneje verjamem, da je bolezen skoraj vedno izraz neravnovesja celotnega človeškega bitja. Moje življenje še ni običajno in še vedno sem ”zaznamovana“, ko se ob večerih sprehajam in se nekateri nemi pogledi ustavljajo na meni. Morda zato, ker sem se izpostavila in povedala svojo zgodbo na glas, vprašala za pomoč. Tega se ne sramujem ali skrivam, kvečjemu sem vesela, saj me je ta izkušnja veliko naučila, mi pripeljala mnogo čudovitih ljudi, prav takih, kot jih opisujem zgoraj. In nenazadnje mi je omogočila, da sem iz te ali zaradi te epizode mojega življenja naredila že kar nekaj dobrega, tako zase kot za druge. Najverjetneje pa so razlog nemih in malce začudenih pogledov še vedno zelo kratki lasje, ki neznancem govorijo svojo zgodbo. Ja, imela sem raka. Vsem takim namenim širok nasmeh in pozdrav, a se njihov odzdrav pričakovano kar malce zatakne v grlu. In jaz se v tem trenutku prav zabavam, a obenem čudim tej prevečkrat omejeni človeški naravi! In mislim, da je prav sedaj napočil čas, da tokratni zapis zaključim. No, pravzaprav sem ravno ugotovila, da je začetek zapisa lahko njegov konec in da se nekje med njima skriva tisto, kar sem danes želela dati.

tjasa1

Še dolgo bo trajalo, da bo moje življenje povsem ”normalno”, a nikoli več takšno kot je bilo! Bo mehkejše, slajše, bolj pisano, bolj pestro, bolj cenjeno in bo tukaj in sedaj! Da pa bo čašica resnično polna prilagam še precej drzen citat nedavno prebrane knjige:

”Stiska, nesreča in bolezen so nam torej v blagor in prav bi bilo zavidati komu njegovo nesrečo, ne pa njegove sreče. /…/ Šele v trpljenju lahko spoznamo naše napake in zmote, trpljenje pospešuje naš razvoj, nas vodi zmerom bližje k odrešitvi, to se pravi k spoznanju resnice, ki potem odstrani trpljenje in na njegovo mesto postavi najglobljo spokojnost, mir in samoumevnost.”

(M. Kojc, Učbenik življenja)

Jaz svojo resnico v tem primeru poznam. Kakšna pa je vaša?

Na zdravje!

 

V milnem mehurčku na novo pot

…in prav tista rdeča vrečkica, ki je v sobo št.1 prišla na večer 9. junija 2016, ji je podarila novo življenje. Iz običajnega dekleta, katero je v iskanju sebe upalo, da najde tisto Pot za katero govorijo, da te popelje k osebni legendi, je tisti večer dokončno postalo vse drugače. Življenje ji ji v zadnjih mesecih pokazalo svojo težo, pokazalo, kako je resnično in kako stvari niso samoumevne. Od malih nog je bila vzgajana v duhu, da nič ne pade iz neba, vedela je, da življenje zaheva vztrajnost, vendar ni niti slutila, da lahko celotno življenje tako hitro postane samo po sebi svoje bistvo. Vztrajati in zgolj preživeti. A ta zgolj je pomenil boj, v sebi skrival marsikateri zaklad, pomenil je trnovo pot k sebi. Sprejemati, dojemati, verjeti… Potem pa se čutiti, imeti rad in zaživeti sebe v polnosti. Se učiti reči ne, zaspati brez občutka krivde, če ti ponosno zasedaš prvo mesto, hoditi okrog brez maske, pokazati ranljivost, z zagonom preskočiti okvire, ki jih gradi družbeni in kulturni prostor ter postaviti družbena pričakovanja v kot, če čutiš hrepenenje duše po samouresničitvi. Ja, bilo je in bo drugače. Tistega večera ji je bila poslana nova priložnost. Drobcene celice so pomenile korake do zdravja, bile so darilo, katerega lahko da le človek čistega srca.

Po tem večeru je nastopilo čakanje in resnično težko se je osredotočala na dane trenutke. Veliko lažje je bilo preživljati vse težave, preskakovati in včasih z zadnjimi močmi lezti čez ovire, katere je srečevala na svoji poti v zadnjih mesecih in za katere se je zdelo, da jim res ni konca… Takrat je kljub strahovom in teminam, ki so se priplazile in jo na momente ohromile, sčasoma popolnoma zaupala, da bo življenje poskrbelo, da bo prav. Zaupala je doktorjem, ki so resnično pozorno spremljali vsakršne spremembe in strokovno, a z izjemno srčnostjo, opravljali svoje delo. Čakanje dolgih 24 dni, da bodo celice prepoznale novo telo, našle svoj prostor, se udobno naselile in veselo množile… Najtežji so bili dopoldnevi in čakanje na rezultate, odštevanje dni v katerih naj bi se pokazali zametki življenja novih celic in prvi mali resnični uspeh… Ko se je to zgodilo, je novico s skormnostjo podelila le s svojimi najožjimi, saj je tako čutila, poleg tega pa je bilo večkrat rečeno, da je to le začetek in je popotovanje še dolgo in lahko tudi zelo zahtevno.

Zadnjih deset dni bivanja v bolnici je bilo prežetih s pričakovanjem odhoda domov, pa vendar je bil priokus zdravnikovega naznanila, da je prišel čas za odhod, »bittersweet«. Izpust iz bolnice je pomenil, da za sabo pušča tisto nekaj, za kar se ne pravih najde besed… Skupek izkušenj, doživljanj, ki so prinesla spoznanja, spremenila odnos do sveta, sebe, porušila in ponovno postavila nov sistem vrednot. In nekaj v njej je govorilo, da bo to potrebno sedaj ŽIVETI, v nasprotnem primeru celotna pot do tam, kjer je bila, ne bi imela smisla… Odhod pa je pomenil tudi zapuščanje varnega okolja bolnišnice in izpostavljenost vsem potencialnim nevarnostim, ki jih je za presajenčka, kot je bila sama, prinašal zunanji svet.

Glede na zahteve v prvih mesecih okrevanja, odločitev o začasni selitvi ni bila težavna in tako je po desetih desetih letih morje, mesto in dogajanje, za nekaj časa zamenjala za ponovno vrnitev v mirnejše okolje, kjer so gozd in pobeg v vse skrite kotičke njenega otroštva bili na takojšnjem dosegu. Življenje v dvoje je tako nadomestilo življenje z domačimi, njena zveza, ki je bila zadnje mesece razpeta med obalo in Ljubljano, pa je tako še nekaj časa živela med valovanjem morja in vetrom trnovskih gozdov.

image

Dnevi, ko je običajno življenje na dlani, a se ga zaradi omejitev okrevanja ne živi tako običajno, so bili včasih lahko še daljši kot v bolnici in občasno je samota kljub vsej pozornostim in skrbi domačih, udarila in zabolela. Imunski sistem je zaradi preteklega zdravljenja ter imunosupresivnih zdravil pri presajenčkih zelo šibek in tako je posledično zaželjena izredna pazljivost pri socialnih stikih. Kar nekaj časa bo tako bivala v milnem mehurčku, ki lahko poči že ob najmanjšem zlobcu, ki zna priti od sočloveka, iz ne dovolj čistega okolja ali nesterilne hrane. Potencialno nevarnost povzročajo tudi nove celice, ki se v primeru, da telo prepoznajo kot tujek, do njega ne obnašajo ravno najlepše. Sonček jo kliče vsak dan, pa mu do večera, ko se odpravi na sprehod v naravo le hrepeneče maha skozi okno in se le v mislih dotika sončnih žarkov. Prizna, da je včasih težko. Poleg zunanjih dejavnikov so na delu tudi tisti v njeni duši in mislih. Oh, kakšno zmedo lahko naredijo! Sprva so pogosto prihajala vprašanja, kako bo, ali bo, kaj če se vse vrne… V takih trenutkih se je spomnila, da mora spoznanja, ki jih je nabrala na svoji poti uporabiti, jih živeti!

Kljub vsem potencialnim nevarnostim dolgo trajajočega okrevanja, odrekanjem in rednim kontrolam, ki so včasih pomenile boleč padec iz ravnovesja, je njena moč, da se takim mislim upira, vedno večja. Dnevi dobivajo nove barve, življenje postaja enostavnejše in razumljivejše kot pred boleznijo. Lahko reče, da se stvari postavljajo na mesto in jo življenje vodi v pravo smer!

http://www.delo.si/znanje/znanost/trenutka-ko-pride-novo-zivljenje-se-ne-da-opisati.html

Ko “Biti sam s sabo” prinese nova Spoznanja

Dandanes je veliko govora o temu, da ljudje nimajo časa zase. Kaj vam pomeni »čas zase«? Je to čas, ko se lahko brez skrbi in hitenja ukvarjate s stvarmi, ki so vam všeč? Je to le še ena izrabljena fraza in dejansko v takih blaženih trenutkih, ki bi lahko oznanjali »čas zase« ne veste kaj početi sami s sabo? Morebiti zaradi prehitrega tempa, stalne napetosti, preobremenjenosti z družbenimi vlogami, ki se kot po tekočem traku menjujejo in jim enostavno ne uspete slediti? Je čas zase umik? Samota?

Meni je bil ta čas podarjen…dobila sem ga v paketu, takoj ko sem bila primorana stopiti na drugačno, veliko strmejšo, težjo, vijugasto in nesigurno pot, za katero sedaj verjamem, da mi je bila namenjena. Tudi sama sem prepogosto tarnala, da imam zaradi študija in dela ob študiju, premalo časa zase. Ko pa je tu pa tam kapnilo prosto dopoldne ali popoldne, morebiti dan in sem bila dejansko sama, nisem znala tega časa porabiti tako, da bi bila zadovoljna in srečna. Ali enostavneje…nisem znala biti sama s sabo. In potem sem pristala tam…na Kliničnem oddelku za hematologijo, kjer sem pričela dolgotrajno in zahtevno zdravljenje. Zaradi narave bolezni, ki so tu doma, je oddelek strogo zaprt in izoliran, socialni stiki pa izredno omejeni. In prav je tako, saj je to, kolikor se na začetku zdi morebiti težko, edina varna pot za bolnike, ki imajo zaradi kemoterapij popolnoma porušene imunske sisteme. Hospitalizacije so zelo dolge. Govorimo lahko o tednih, mesecih. In tako kar naenkrat ves tvoj svet postane tvoja soba. Oziroma bolje, da tvoj svet čim prej postane le soba, saj je to po moji izkušnji siguren način, da čim lepše prepluješ vse viharje in nevihte, katere te lahko doletijo na tvojem popotovanju. Na to kaj vsak naredi s svojo samoto vpliva mnogo dejavnikov, tako notranjih kot zunanjih. Izrednega pomena je podpora partnerja, domačih in ostalih ljubih oseb. Konkretna opora. Obiski, skuhano domače kosilo, masaža, ki ubije vse zlobce, ki so se naselili v mišicah zaradi ležanja, dolgi pogovori s prijateljicami, trači in smeh… V trenutkih (ki to niso) socialne izolacije in gibanja, ki je omejeno le na sobo, človek spozna, da so stvari, ki so v življenju zunaj samoumevne, med bivanjem v bolnici lahko pravi “luksuz”.

In ja, tudi ta čas zase je čisto pravi luksuz, kljub temu, da lahko nosi ogromno težo, da se v njem rojevajo strahovi, negotovosti, skrbi in da je bivanje v tej časovni kapsuli podobno vožnji na najbolj norem vlakcu zabaviščnega parka. Vendar ja, končno sem imela čas zase! Ob prihodu sem mesec in pol bivala s čudovito cimro s katero sva ustvarile resnično simbiozo, naravno, pristno in neprisiljeno. Dejansko sobivanje na nekaj kvadratnih metrih. Delile sva si izkušnje, z veseljem sem poskušala njene življenske zgodbe in se nemalokrat do solz smejala njenim izjavam, tudi takrat, ko je na akomulatorju mojih moči utripala rdeča lučka. Imele sva svojo rutino, klepete ob kavici…. Pa ne kavici iz barčka in tudi ob zajtrku je ni bilo. Skuhale sva si jo s pomočjo grelnika vode za čaj in verjemite, tako opojne kavice še niste pili 🙂 Dneve sva si zapolnili, si delili vse grenke in sladke trenutke in skupaj verjeli, da bo to popotovanje v nekaj letih le še bled spomin, ki pa bo v najinih življenjih pustil neizbrisen pečat in naju spremenil za vedno. Med nama se je spletla pristna vez, katera verjamem, da bo trajala. Po mesecu in pol pa se je najino sobivanje zaključilo. Ona je odšla na »dopust« domov pred ponovnom zdravljenjem, sama pa sem ostala še dober teden in v njem spoznala še eno sopotnico. Seveda je bila prisotna grenka negotovost in stalno vprašanje kdo bo in kako nama bo šlo? To je loterija…in če zadeneš, se mnogo lažje prebiješ skozi. Večkrat sem si rekla, da le ne bo kdo, ki bo cele dneve preživel ob gledanju televizije…po možnosti še dolgo v večer. Sama je namreč skoraj ne gledam, v zadnjih dveh mesecih sploh ne. Ne prenesem stalnega pranja možganov s skrbno izbranimi (negativnimi) novicami, politiko, posiljevanja z reklamami in poneumljanja z resničnostnimi šovi. Pa brez zamere vsem, ki jih obožujete 😉 No, in res sem “zadela” cimro s katero sva lepo, sicer z manj komunikacije shajali naslednjih nekaj dni…nato pa je napočil tudi moj čas počitnic doma.

Si lahko predstavljate, da je možno najlepši dopust preživeti doma, kljub malce slabšemu vremenu, med opravljanjem čisto vsakdanjih stvari, kjer so noči mirne, brez prebujanja zaradi opozorilnih alarmov, ki sporočajo, da je nekaj prenehalo teči v tvoje telo, zbujanje v domači postelji ob prijazni uri, nobenih korakov po hodniku in zbujanja pred petelinjim petjem, brez butanja težkih vrat sobe, katero je sredi noči ali pa navsezgodaj zjutraj večkrat vrglo srce iz prsi do stropa, dolgi zajtrki, čas preživet v naravi in lovljenje zadnjih dihov pomladi… Občutki nikoli niso bili tako intenzivni in želela sem posrkati vsak vonj, barvo, uloviti vsak vetriček in ga odnesti s sabo. Sedela sem ob reki in črpala vse, kar je narava dajala, hrepenela, da bi ta občutek z vso živostjo lahko trajal še vse naslednje tedne, ki so bili pred mano. Celo domača opravila so v sebi nosila neverjeten čar.

Teden je odbrzel, tako kot odbrzijo vsake počitnice… S polnim kovčkom stvari in srcem polnim vtisov sem tisti četrtkov večer še zadnjič v naslednjih dveh mesecih pogledala v sonce, ki je polzelo za stavbo pred UKC Ljubljana in prepričano stopila na pot, katera je obljubljala novo možnost za življenje… Pričakala me je prijazna sestra, katera naju je s fantom pospremila v sobo št.11 čisto na koncu hodnika. Soba je bila namenjena za eno osebo, vendar sva v njej bivale dve. Sestra z grenkobo pove, da je zasednost 100%. Lahko bi rekli, da je povpraševanje večje od ponudbe… te tihe in zahrbtne bolezni ne izbirajo. Pade kdor pade in velika sreča je to, da sobo dobiš čim prej. Zlaganje vseh stvari, ki sem jih prinesla s sabo je bil pravi izziv. Dobila sem potrebni »hospital kit«, večerno dozo prigrizkov (tablet) in sestrino željo za mirno noč. Čas je bil, da se tudi midva posloviva…in kljub temu, da sem vedela, da ur za obiske ne bom preživljala sama, je bilo težko. Ponovna prva noč je najtežja. In tako se je začelo moje novo sobivanje… V destetih dneh sem spoznala tri sopotnice, delile smo si različne zgodbe, hodile po različnih poteh v upanju, da se srečamo na istem vrhu, na točki kjer si bomo s ponosom podelile najlepšo zgodbo življenja. Zgodbo o zmagi.

Potem pa je prišel čas za mojo selitev, čas za novo popotovanje v enoposteljni sobi. Soba se je sprva zdela strašljivo velika, kar naenkrat nisem vedela, kam sama s sabo, kam z vsemi mislimi in čustvi. Čeprav sem potiho čakala dan, ko bom premeščena, je bilo prve tri dni v zraku nekaj nelagodja, lahko bi rekla navajanja same nase. In tako je v pravem pomenu besede prišel tisti pravi čas zame. Vse kar je bilo prej, je bilo le nekakšno »uvajanje«. Kljub temu, da je občutkov ogromno, zelo težko opišem, kaj prinaša osama, izolacija. Misli postanejo glasnejše, prisilijo te k temu, da se z njimi soočiš, občutki so jasnejši in telo kliče po popolni pozornosti. Kljub intenzivnosti in težkim trenutkom za telo in dušo, ki jih je prinašalo zdravljenje, se je nekako začelo dogajati ravnovesje. Ravnovesje se absolutno ne zgodi! Se dogaja in potrebno je veliko truda, potrpljenja in razumevanja, da ga čim bolj obdržiš. Vsak padec prinese razočaranje, vendar z njimi narašča tudi moč, da se pobereš. Vedno hitreje. Okrepi se zavedanje, da nič ne traja večno, tudi slabi trenutki ne. Poleg tega, da soba postane tvoj svet, je ena izmed »preživetvenih tehnik« med samim zdravljenjem tudi življenje v trenutku. Ja, kliše, ki ga radi ponavljajo vsi novodobni, morebiti tudi samooklicani guruji duhovnosti. Vsi obrabljeni stavki, ki jih brez pravega čutenja njih globine uporabljamo v vsakdanjem, zdravem življenju, tu zaživijo v vsej svoji polnosti in popolnosti. Prestrukturirajo se vrednote in odnosi se pretresejo skozi sito. Življenje postane jasnejše in enostavnejše… Hvaležnost občutiš tam, kjer je bil prej prostor samoumevnosti. In ravno samoumevnost ter prevelika pričakovanja ubijajo hvaležnost. In ravno tako tudi bivanje v coni udobja ter skoraj neomejena dostopnost do virov povzroča zaton hvaležnosti.

image

Poleg vseh utrinkov hvaležnosti, ki sem jih nanizala tekom zapisa, pa v mojem srcu ostaja največji prostor za posebno hvaležnost. Hvaležnost, da mi je neznanec podaril ŽIVLJENJE. Hvaležnost za tisto težko pričakovano vrečkico, ki je v sobo št. 1 prispela na večer 9. junija 2016…

Znotraj votel, zunaj ga pa nic ni…

Ze kar nekaj dni nazaj sem govorila s prijateljico, ki mi je zelo blizu in katere mnenje vedno vzamem v obzir, ce ga ze ne brezpogojno sprejmem. Pravzaprav to ni mnenje, temvec bozanje skritih kotickov duse, kjer so, kot se mogoce zdi, varno pospravljeni obcutki, ki so se nerazjasnjeni, ki mogoce ogrozajo ali zabolijo. Trmo, upor ali uzaljenost obicajno zacutim, ko oseba brez filtrov ali “dovoljenja” poseze v tiste dele, ki so razboleli in predvsem takrat, ko brez obcutka potiska svojo resnico v moj svet. V omenjenem odnosu tega ni. Pogovori so obicajno taki, da mi resnicno dajo misliti, saj je to ena redkih oseb, ki cuti in vidi izven meja, ki nam jih je zgradila kultura in druzba tekom nase socializacije. Mogoce komu ni prav jasno, kaj mislim s tem, vendar to sedaj ni bistveno. Kar sem zelela povedati je to, da se najini pogovori najveckrat zakljucijo tako, da o njih vsebini moji miselni mlincki se kar nekaj casa meljejo. In prav nic drugace ni bilo nazadnje…

Verjamem, da ze iz naslova veste, cesa se je dotaknil najin zadnji pogovor in tudi o cemu bom pisala. Tema se zdalec ni enostavna in kar nekaj casa je rabila, da se je toliko omedila, da se je bila pripravljena scediti v pisano besedo. Tem(p)elj pa so nedvomno izkusnje in preizkusnje s katerimi se spoznavam (Oh, kako milo receno…) v zadnjem letu.

Definiciji SSKJ-ja,da je strah neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogrozenosti, (domnevno) sovraznih, nevarnih okoliscin, ni, razen znanstvene hladnosti, cesa oporekati. Psihologija ga opredeljuje kot neprijetno, primarno, torej biolosko pogojeno custvo. Fact. Kaj pa to, da je strah znotraj votel, zunaj ga pa nic ni? Prepricana sem, da so nasa otroska useska, vsaj enkrat slisala ta rek. Mogoce je bil takrat odlicna tolazba, danes pa se zdi dobro rejena in mastna laz. Seveda to dozivljam brez obtozb do starsev, nonotov in non, ki so s tem naprej podajali le kolektivno zavest, resnico veljavno za otroski svet.

Strahovi zadajajo bolecino, pocasi in pozorno zarezujejo v nasa najmehkejsa tkiva, dokler se iz njih ne zacne cediti obcutek nemoci. Vzbujajo tesnobo. Kjerkoli in kadarkoli, saj zanje cas in prostor ne obstajata. So temne barve in se pravzaprav brez sramu basejo s temino, sivimi mislimi, obozujejo temo v vseh oblikah in samoto. Takrat…takrat dokoncno razprejo svoja krila in zazarijo v vsej svoji velicini. In potem je jutro. Mogoce izza oblakov posije sonce, mogoce se nase misli preusmerijo in zdi se, da so zopet majhni ali celo, da so odsli. In znova in znova z razocaranjem ugotovis, da se vracajo. Da so vztrajni in neomajni, ko na svojem kamnitem prestolu kraljujejo nad nasimi zivljenji, mi pa jim s sklonjenimi glavami zrtvujemo vse, kar od nas zahtevajo. Odnose, ustvarjalnost, pozitivno samopodobo, samozavest in nenazadnje zdravje. Strahovi so brez dvoma tezke custvene blokade, ovire, ki preprecujejo, da bi zivljenje ziveli sedaj in ga uzili v vseh barvah, vonjih, glasovih in teksturah v katerih se nam ponuja. Ja, tocno to so, ce oni vodijo igro! Kaj pa, ce z njimi vzpostavimo zrel odnos?Vemo, da odnosi od nas zahtevajo veliko energije, samospoznavanja, casa in vztrajnosti. In seveda to ni enostavna pot, je pa vsekakor bogata in vodi k svobodi.

Kot ze receno, je strah custvo, s katerim se rodimo. Narava nam ga je namenila, da nam pomaga preziveti (to, da nas omejuje, ni krivda narave…). Objekti straha kot custva pa so kulturno in druzbeno pogojeni oziroma PRIvzgojeni. Ce zelo posplosim, lahko torej te strahove PREvzgojimo, se z njimi soocimo. Eden izmed mojih zadnjih strahov, s katerimi sem se uspesno soocila, je bil strah pred izgubo las, katerega se je tesno oklepal stereotip, da so lasje mocan objekt zenskosti. Do zadnjega sem tiho upala, da bodo po cudezu ostali, pa so vztrajno zapuscali mojo glavo. Tako sem se naposled odlocila, da se pobrijem. Sama, saj je bil to zame izjemno intimen trenutek. Obcutkov ne znam opisati. Gledala sem novo podobo v ogledalu in si rekla, da ce se zjutraj, ko se ponovno zagledam, ne jocem, bo to to. In tako je bilo. Recept za zivljenje brez strahov! Yeah, right! Ko bi le bilo tako enostavno…

Kaj pa strahovi, s katerimi se ne moremo neposredno soociti? Tisti, ki imajo malce globlje korenine, tisti na katere nimamo moznosti vplivati dokoncno? Strah pred izgubo ljubljenih, lastnega zivljenja, zdravja… Ce se vrnem k sebi, bi se enkrat povedala, da sem izkusnjo, katero dozivljam sedaj, sprejela kot izziv, moznost za spremembe, opozorilo, da je potrebno nekje preusmeriti zivljenje. Seveda sem se srecevala s celo paleto strahov, vendar se je veckrat zdelo, da sem nad njimi zmagala. Ce s strahovi razvijamo odnos, te silijo v razmisljanje o samamu sebi, zivljenju, raziskovanju in stalnemu premikanju meja mogocega v tvoji glavi. Vendar sele ko stojis na robu ugotovis, kako tanka je meja med padcem in tem, da poletis. Ce pades, pades v brezno trpljenja, kjer te strahovi dokoncno razclovecijo ter nasladno izpijejo se zadnje sokove zivljenjske energije. Tega si nisem dovolila… Vendar vedno se vprasas, kako naprej?  Mislim, da ko je bolecina resnicno velika in te nje breme vabi cez rob, se z odlocitvijo, da se ne predamo v nas zbudi neka vrsta modrosti in spoznanja, da je nad nami nekaj vecjega, nekaj na kar nimamo vpliva. In da je bolje, da se prepustimo. Globoko vdahnemo, ohranimo optimizem in zaupamo. In ne, to ni predaja, to je svoboda, za katero pa se je potrebno vedno znova vsaj malce boriti.

Povedala sem svojo resnico, mogoce je vasa drugacna. Tudi o vrsti spoznanja, naj vsak presodi sam. Nekateri bi mu rekli duhovno, drugi religiozno, new age…karkoli. Vazno je le, da nam to spoznanje v najtezjih trenutkih ponudi svoja krila, na katerih poletimo k svobodi in zivljenju. Danes.

Clovek obraca, Zivljenje obrne

Od mojega zadnjega zapisa oziroma javljanja na socialnem omrezju je preteklo ze veliko tednov, pa tudi solz srece in zalosti. Za mano je pisano obdobje, doziveta paleta barvitih custev od najsvetlejsih, zivahnih, ki so mojo duso in srce objela z radostjo, mi znova dokazala, da je svet cudovit, do tistih bolj medlih, hladnih in tudi precej temnih. Slednja so se pri meni zadrzala le kratek cas, le toliko da so mi dala vedeti, da obstaja temnejsi del duse, ki ga je potrebno sprejeti kot del sebe, pa vendar tudi kot opomnik, da sem tu in zdaj, kjer imam IZBIRO. Izbiro kako bom sprejela, videla situacijo, stanje v katerem sem se znasla…in ugotovila sem, da je za mojo dusico veliko lazje, ce sem aktivna, kot ce padem v apatijo, megleno brezciljnost in nemotiviranost.

Pred vihravim in nevihtnim obdobjem custev, ki se je zgodilo nekaj tednov nazaj, je bila zame resnicno predcasna pomlad. Lahko jo primerjam s pravo pomladjo, katere moji cuti trenutno niso delezni… pa je z njimi vse v redu, brez skrbi. V teh cvetocih trenutkih sem spoznala marsikaj. Kot sem ze omenila, je postalo razkritje moje zgodbe vir moci. V to sem se podala brez velikih pricakovanj, s skromnostjo katera je od nekdaj del mene. Zgodilo pa se je, da je iz osebne pripovedi nastala velika zgodba, ki nas je povezala s pristno energijo. Nekatere le virtualno preko izmenjave izkusenj, sporocil, ki so me obogatila, ucila, spodbujala in tudi silila k razmisljanju. Ostale je povezala preko umetnosti, ko smo se na pobudo Bara Cameral zbrali na dobrodelni drazbi fascinantnih likovnih del, mnoge pa preko glasbe. Z Markom sva bila presrecna, ko sva videla, koliko glasbenih prijateljev in znancev se je zbralo in na lastno pobudo organiziralo razne dogodke. Kar sem spoznala je tudi, da rek “Dobro se z dobrim vraca” vsekakor drzi. S tem mislim predvsem na stranke in sodelavce, katere sem spoznala tekom raznolikih del, ki sem jih opravljala in so se sedaj ponovno spomnili name. In najpomembneje…ob naju je vedno druzina in krasni prijatelji, ki nama stojijo ob strani. Ce sedaj to berete, vedite…imava vaju neskoncno rada in komaj cakava cas, ko se bomo zopet skupaj sprosceno druzili ob dobri glasbi in kulinaricnih uzitkih, se potepali in smejali.

image

V nekaj dneh sem bila soocena z dejstvom, da se je zgodilo to, za kar sem trdno verjela, da se ne bo, kljub temu, da sem veliko tvegala in se redno srecevala z manjsimi tezavami, ki so bile del moje bolezni. Te tezavice so predstavljale custvene vampircke, ki so vcasih vztrajno crpali mojo vitalno energijo, a na koncu sta jih vedno premagala svetloba in upanje. Ocitno pa so imeli en dan dovolj in so nad mano poslali resnicno temne oblake, katerim je sledilo neurje. Neurje v mojih mislih in srcu. Naenkrat so se realizirale potencialne nevarnosti moje bolezni in tako sem sedaj tu, kjer resnicno nisem zelela biti. Ja, clovek obraca, Zivljenje obrne…

Ne bom se spuscala v podrobnosti mojega zdravstvenega stanja, saj to ni namen mojega pisanja. Pa tudi o sami bolezni si lahko preberete na internetu, v kolikor vas to zanima, zato le na kratko. Zaradi izredno nizkega nivoja trombocitov v krvi sem zakrvavela, med krvavitvami je bila tudi manjsa v mozganih in levem ocesu na katerega se sedaj malce slabse vidim, presibek imunski sistem pa zal ni uspel premagati bakterije oziroma virusa, kar se je udejanilo kot okuzba sinusa. Vse te pridruzene tezave so sedaj skoraj v celoti urejene. Bistvena stvar zaradi katere moje bivanje v bolnici ne stejem vec v dnevih temvec v tednih, pa je sprememba, ki je bila zaznana v kostnem mozgu in zaradi katere je bilo nujno, da zdravljenje zacnem takoj. Nikoli nisem dvomila v nase zdravnike, le metoda je bila tista, ki je vplivala na izbiro zdravljenja tujini. Globoko v sebi sem tisti dan zacutila, da bo potrebno zaviti na drugo pot, vendar sem vseeno pobrskala za mnenji tudi v tujini. Priznam, iz obupa. Zal so bili odgovori skladni. Zavedla sem se, da bi bil vsak izhod iz bolnice zame lahko resno ogrozujoc. Na tej tocki se je za nekaj casa porusil moj svet…in verjemite, jok na tleh kopalnice pod odprtim tusem ni le filmski klise.

Pocutila sem se porazena. Ne zgolj sama v sebi, temvec tudi pred vsemi vami. Kljub temu pa sem bila globoko pomirjena, saj sem vedela, da sem poskusila, vztrajala in se trudila…a bolezen je bila mocnejsa. Ogromnemu stevilu ljudi uspe alternativno zdravljenje in sama vanj se vedno verjamem. Dejstvo pa je, da se nasa telesa razlicno odzivajo in da univerzalnosti ni. Ko bosta zdravljenje in dolgotrajno okrevanje za mano, se vsekakor vracam na kliniko v Nemcijo, kjer bo moj imunski sistem delezen regeneracije po zelo intenzivnih terapijah, ki me se cakajo.

Pocasi sem si dovolila dojeti, kako zelo zahrbtna prijateljica je moja bolezen in da mi bo vzela se veliko casa. Ker pa odpuscam, sem odpustila tudi njej. Zmagala je bitko, vojne ne bo. Ocitno se moram od nje in zaradi nje se kaj nauciti. In tako sobivava naprej, zadnje tedne je najin odnos resnicno zblizan. Bivava v mali sobi in nimava izhoda ven. Noce, da moje misli bezijo med oljke in vinograde in ne dovoli mi vohati, slisati ter bozati pomladi. Pravi, da bo za to se ogromno casa, ko se bosta najini poti razsli.

In verjamem ji.

image

 #nofilter#nomakeup#nohair# 😉

SPREMENILA SE JE LE POT, CILJ OSTAJA ISTI.

Objem, T.

Vesolje mojih misli