Slike

Trenutni navdih v skodelici

Srečna sem. Sedim na terasi in na soncu pijem kavo. Mirna. Globoko. A na drugi strani rahlo vznemirjena. Verjetno zaradi življenja, ki je pred mano. Zaradi vsakodnevnih malenkosti, ki so bile prej samoumevne. Kako bom jutri preživela dan? Pure joy. Opravki, ki so bili v mojem »prejšnjem življenju« breme, so sedaj vir zadovoljstva. Končno se vračam nazaj v normalen svet. Svet običajnih ljudi? Ah ne, to bi težko rekla. Nikoli več ne bom v tem svetu, realnosti, ki sem jo poznala, saj se je moje videnje, čutenje in doživljanje zaradi življenjskih izkušenj zadnjih let zelo spremenilo. Sogovornika za besedno izmenjavo prepletov idej in miselnih utrinkov, ki bi me čustveno in mentalno zadovoljila, najdem veliko težje kot prej. Večina situacij in srečanj je sila enostavnih v svojem bistvu, a kaj ko prevečkrat dovolimo pričakovanjem, željam in zahtevam našega uma, da nam mešajo štrene. Iskrenost, čistost in delovanje so ključi. Večkrat se mi zazdijo zadeve, s katerimi se ukvarja okolica, banalne mogoče malce smešne. Pa ne da bi obsojala (no, seveda včasih ego malce ponagaja…), saj gre vsak svojo pot, doživlja in izkuša, kar mu je v tistem obdobju dano in kolikor mu je dano.

Marsikdo bi verjetno težko razumel, da sem veliko srečnejša kot sem bila pred vstopom v mojo »življenjsko šolo« in da dane izkušnje vidim kot vir moje nove moči. Bilo je težko, zelo težko. Večkrat sem lovila ravnotežje na robu vzdržljivosti, tako fizične, čustvene kot tudi razumske. Vendar sedaj lahko rečem, da je bilo vredno. Cenim globoko in doživljam še globlje. Hvaležnost je del mojega vsakdana. Od vedno sem bila entuziast, vendar je sedaj vse bolj pristno, predvsem pa tukaj in zdaj. To. To mi je prej manjkalo. Priznam, da me včasih od navdušenja nad trenutki vsakdana odnaša v dan, dva ali še veliko dlje, a zavem se, da si moram podariti le globok vdih in izdih. Biti in delovati tukaj.

Podarite si ga tudi vi… Carpe diem.